Bogo Samsa (1928–2014)

Bil je kot star maček z devetimi življenji, naj je bilo še tako hudo in zapleteno, vedno je znal prav in trdno pristati. Nobena vrata niso bila dovolj tesno zaprta, da se mu ne bi odprla, pa naj so bila na visokih dvorih v Ljubljani ali Rimu ali kje na vasi. Na tej ali pa na oni strani meje. Tako smo novinarski kolegi velikokrat zbadali kolega in prijatelja Boga Samso. Bil je precej starejši, veliko veliko bolj izkušen, pa se je vedno prilagodil mlajšim, vsem nam je bil vrstnik. Marsikdaj tudi veliko bolj vitalen od precej mlajših kolegov. Bil je novinar, pa nikoli samo novinar. Vedno je bil tudi politik, aktivist, zamejski rojak z izjemnimi stiki v matični domovini, pa Slovenec, ki so mu bili blizu tudi rimske vladne palače. Pomembno je bilo poznati Boga Samso, smo rekli. Čast je bila, če te je sprejel za kolega in prijatelja.

Pred dnevi se je v sedeminosemdesetem letu poslovil. Pa vendar ni še tako dolgo od tedaj, ko je še zadnjič poklical v soboto dopoldne, najraje kar precej zgodaj zjutraj, zmeraj je povprašal, kaj je novega. Si zvedel kaj o tem in onem, je kdo kaj rekel o tem in tem ... V Rim me je klical prav vsako soboto. Tako rekoč do zadnjega je bil na tekočem z vsem, z najbolj resnimi temami, ki so ga skrbele, pa tudi z novinarskimi čenčami, tudi take sodijo zraven, če hočeš obvladati položaj na trgu informacij.

Bogo Samsa, sin partizanske učiteljice Mare Samsa, je spadal še k tisti generaciji, ki jo je zajela vihra druge vojne, mama ga je peljala s seboj v partizane. Rad je pripovedoval o tem, kako je pri petnajstih letih v Trnovskem gozdu že nosil puško, z nasmehom je dodal, da je bila puška višja od njega. Pri sedemnajstih, ob koncu vojne, je bil podporočnik, visoka odlikovanja so mu pripeli. Po vojni so ga poslali na šolanje ekonomije v Leningrad, srečo je imel, da se je živ vrnil od tam, ko so se časi spremenili. V Ljubljani je diplomiral in jo mahnil v Trst, leta 1951 je postal novinar pri Primorskem dnevniku. Tam je konec osemdesetih let poklicno kariero kot direktor Primorskega dnevnika tudi sklenil. Vmes je iz Trsta poročal tudi za Delo, pa za tiskovno agencijo Tanjug, navzoč je bil tako rekoč v vseh in v vsakem izmed medijev, ki jih je kdaj zanimalo, kaj se dogaja v slovenskem zamejstvu na zahodni strani. Po upokojitvi in slovenski osamosvojitvi je bil med ustanovitelji časnika Republika, ki je deloval z roko v roki s Primorskim dnevnikom. Iz Ljubljane je poročal za Primorski dnevnik. Slovenski kolegi iz kroga prvih tako imenovanih raziskovalnih novinarjev so ga imeli za svoj neizčrpen vir, Bogo je vedno vedel, kaj se kje dogaja in kdo, kdaj, odkod in kam vleče niti.

V Trstu je bil Bogo Samsa novinar, urednik in direktor, aktivist slovenskih organizacij, med kolegi je veljala krilatica, da se nič ne more zgoditi, če Boga ni zraven. Bil je tudi deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze, upravitelj in predsednik Stalnega slovenskega gledališča, po podpisu osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo je ustanovil in vodil televizijsko agencijo Alpe Adria. V časih, ko italijanska radiotelevizija Rai še ni imela slovenske redakcije, je agencija Alpe Adria informativno orala ledino za Slovence v Italiji in za Italijane v Sloveniji.

Po upokojitvi je Samsa najprej nekaj let živel v Kranju, potem se je preselil v svoje kraje, v Kostanjevico na Krasu. Tudi ko ni več potoval, je bil ves čas hkrati še v Trstu in tudi v Ljubljani.

V Primorskem dnevniku, kjer je Bogo Samsa pustil najglobje sledi, je kolega Sandor Tence pred dnevi zapisal, da so bili stiki med Slovenijo in Furlanijo - Julijsko krajino najbolj plodni, ko je zanje skrbel Bogo Samsa potem, ko je bil že v pokoju. Nobena vrata mu niso ostala zaprta, ne v Rimu in ne v Ljubljani, v vseh palačah so ga sprejemali odprtih rok.