Bolnišnica v izgubi – država insolventna

Ljubljana – Celotno zdravstvo je na začetku oktobra lani dobaviteljem dolgovalo 93 milijonov evrov, končne številke za leto 2015 še ni. Poleg tega ima 150 milijonov evrov nepokritih izgub iz preteklih let. Primanjkljaj v zdravstvu je torej velik vsaj 243 milijonov evrov.

V primerjavi z izračunanim bančnim primanjkljajem 243 milijonov evrov v zdravstvu sicer ni veliko, a dejstvo je, da je zdravstvo ustavilo razvoj, uvedbo novih metod zdravljenj, novih tehnologij in zdravil, podaljšale so se čakalne dobe, nadurnega dela svojim zaposlenim večinoma ne plačuje. Bolnišnice tudi malo vlagajo v lastno obnovo, saj so bila sredstva za amortizacijo za polovico zmanjšana (znižana za 50 odstotkov), zdaj pa so na ravni 75 odstotkov glede na zakonsko obveznost. Od tega morajo bolnišnice petino denarja pošiljati v posebni državni sklad za naložbe, nekatere pa denar za amortizacijo večinoma porabijo tudi za plačevanje dela in jim za kakršne koli lastne naložbe zmanjka. Zdravstvo je namreč delovno intenzivna panoga, kjer je zdravljenje bolnikov zelo odvisno od razpoložljivega števila zaposlenih, ki se ukvarjajo z njimi. Če bi sešteli še vse te skrite izgube, bi bil primanjkljaj precej večji.

Pozitivni podatek je, da je bil jesenski dolg dobaviteljem za osem milijonov (12 odstotkov) nižji kot leto prej, kar je mogoče pripisati zvišanju cen avgusta lani za 2,5 odstotka. A cene so se januarja spet znižale in so zdaj za skoraj 15 odstotkov nižje, kot so bile leta 2009, torej pred krizo. Zdravstvo tega ne more privarčevati drugače, kot da bolnike slabše oskrbuje ali jih pusti pred vrati. To dela že zdaj; nedopustno dolge čakalne dobe (v nasprotju z zakonom in škodljive za bolnike) so se v zadnjem letu povečale za desetino. Zdravstvena blagajna napoveduje, da bo letos 70 milijonov evrov več prihodkov kot lani, a je tudi obveznosti (zvišanje plač v obliki napredovanja) za vsaj 30 milijonov več.

Nekatere bolnišnice so že več let zapovrstjo v izgubah, denimo UKC Ljubljana kot zadnja postaja za številne bolnike iz vse države. Na leto ima 1,1 milijona obravnav bolnikov, približno 100.000 jih hospitalizira, veliko pa jih čaka pred vrati. Ali bi lahko govorili o bankrotu?

»V javnem sektorju zakonsko ni stečaja. Če javni zavod dolgoročno ne more plačevati obveznosti in je zrel za stečaj, mora njegove dolgove pokriti država. Tako je bilo pred leti, na primer, z bolnišnico Izola. Javni zavod je v (zasebni) lasti države. Če je povprečno učinkovita bolnišnica dolgo v izgubi, ki je nihče ne pokrije, pomeni, da je insolventna država,« je povedal prof. Maks Tajnikar, ki se v Sloveniji med ekonomisti največ posveča zdravstvu. Lani je s sodelavci pripravil tudi zdravstveno reformo.

Tajnikar je poudaril, da moramo uvesti spodbude za zdravstvo in plačilni model po skupinah podobnih primerov (SPP ali DRG) ima vgrajene prave spodbude. »Ena največjih napak Sama Fakina, direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje, je, da ni revidiral plačilnih instrumentov. Poljubnost plačevanja bolnišnic je neizmerna. Če je nekje izguba, takoj spremenijo ceno. To ne stimulira nikogar. Eden ključnih problemov v zdravstvu je izguba pri povprečno učinkovitih izvajalcih,« meni Tajnikar.