Tiskane izdaje
Izola – Pirančani in njihovi turisti lahko spet mirno spijo, saj so jim včeraj dopoldne iz morja sredi zaliva odpeljali bombo, ki je zaslovela lani, ko so razkrili, kako strašno rušilno moč bi lahko imela, če z njo ne bi ravnali tako, kot bi morali. Izkazalo se je, da v njej ni bilo zahrbtnega kemičnega vžigalnika, z dvema mehaničnima pa so mojstri opravili kar pod vodo, 21 metrov globoko.
Pripadniki državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi so včeraj skupaj z avstrijskimi strokovnjaki za razminiranje iz avstrijske zvezne vojske uspešno opravili akcijo deaktiviranja ameriške letalske bombe in jo brez vseh posledic za okolje odpeljali na varno. Za opravljeno delo jih je takoj pohvalil in jim čestital minister za obrambo Janko Veber.
»Akcija je bila odlično organizirana. Kljub jezikovnim oviram je vsak natančno vedel, kaj dela. Delovali smo usklajeno, da je bilo lepo videti,« je povedal avstrijski obrambni ataše Ewald J. Hausdorf. Slovenski pripadniki civilne zaščite so se za vabilo avstrijskih strokovnjakov odločili po tem, ko sami niso bili najbolj prepričani, kako dovolj varno poseči. Pa tudi pomoč predstavnikov ameriške vojske ni zalegla. To je bila ena najnevarnejših bombnih zagonetk v zadnjem desetletju. Zato je slovenski obrambni minister Janko Veber za pomoč pri dvigovanju in uničenju NUS zaprosil avstrijskega kolega Geralda Kluga in v le nekaj dneh dobil pozitiven odgovor. Intervencijo avstrijske zvezne vojske v Sloveniji so opredelili kot humanitarno pomoč.
Te letalske bombe
Problem ameriške letalske bombe je bil, da zaradi poraščenosti s školjkami in algami ter vkopanosti v mulj ni bilo mogoče dovolj natančno opredeliti, kako nevarna je. Približno poldrugi meter in 454 kilogramov težko letalsko eksplozivno »mrcino« GP 1000lb AN-M65 (polnjeno z 240 kilogrami eksploziva amatol) je ameriški bombnik odvrgel v morje pred več kot 70 leti. Morda so zgrešile cilj, še bolj verjetno pa so se jih letala morala znebiti, če so hotela varno pristati. V bližino potopljene Maone Rosse (na 21 metrih globine) sredi Piranskega zaliva so jo pred več kot 30 leti pripeljali ribiči, ki so jo nehote ulovili v svoje mreže in jo pustili tam na dnu.
Junija lani so pripadniki državne enote civilne zaščite za varstvo pred NUS premikali druge bombe (nemške protiladijske) v Strunjanskem zalivu in ob tedanjem rutinskem ogledu letalske bombe pri piranski maoni ugotovili, kako nevarna je, saj so leta 2010 pri reševanju zelo podobne v Nemčiji trije ljudje umrli, šest pa je bilo ranjenih. Pripadniki slovenske enote za razminiranje so veliko časa porabili za identifikacijo in pripravo načrtov za njeno varno odstranitev, saj so se bali, da je v njej nameščen še kemični vžigalnik, ki bi ga lahko sprožil že majhen premik ali celo sam zob časa.
»Sprva nismo vedeli, kakšen je ta vžigalnik. Zato smo se odločili bombo najprej previdno očistiti. Opravili smo pet potopov po 40 minut. Potapljalo se je sedem slovenskih potapljačev in dva avstrijska, vsi strokovnjaki za razminiranje. Šele natančne meritve in primerjave so pokazale, da je imela bomba v sebi dva mehanična vžigalnika. Naša previdnost ni bila odveč, saj so si mehanični in kemični vžigalniki navzven zelo podobni, velika razlika pa je, kako se lotiti njihovega uničenja. Ko smo bili prepričani, da sta vžigalnika mehanska, smo se odločili, da ju z bombe odvijemo kar pod vodo,« je na izolskem pomolu hladnokrvno povedal Andrej Šekli, ki je vodil intervencijo in skupino potapljačev.
Po 70 letih ždenja na dnu
Podobno hladnokrvno je o podvigu pod vodo pripovedoval avstrijski inženir Tobisch Werner, ki je priznal, da najprej niso mogli vedeti, kako nevarnega dela so se lotili. Ko pa so vendarle očistili bombo, so bili po vseh primerjavah in meritvah stoodstotni. Najbolj presenetljivo je bilo, da so vžigalnika lahko odvili brez posebnega truda in da je navoj v nekaj centimetrov debeli jekleni oplati bombe po 70 letih ždenja pod morsko gladino še zmeraj tak, kot bi ga urezali pred tednom dni.
Ko sta bila vžigalnika na varnem, je bila pol tone težka bomba razorožena. Nanjo so pripeli podvodni balon, ga napolnili z zrakom in jo spravili na površino. Tu pa se je izkazalo večnamensko plovilo EKO 1, namenjeno za reševanje in dela na morju, ki je bombo z dvigalom z lahkoto dvignilo na palubo, jo pripeljalo do izolske ladjedelnice in pretovorilo na manjši tovornjak. Od tod so jo odpeljali v skladišče civilne zaščite blizu Neverk, kjer bo počakala na uničenje.
Poveljnik Civilne zaščite RS Srečko Šestan je imel še en razlog več, da je lahko ponosno pohvalil enoto za varstvo pred NUS, ki šteje 32 članov. Na leto opravijo več kot 400 intervencij odstranjevanja bomb iz prve in druge svetovne vojne, lani so uničili več kot 14 ton različnih eksplozivov, tako zahrbtne in nevarne, kot bi lahko bila sedanja, pa iz tako globoke vode še niso reševali. Prav zato, ker se ni vedelo, kako nevarna je v resnici, so na pomoč poklicali severne sosede, ki imajo s takimi bombami več izkušenj.
»Na leto jih uničimo od šest do osem,« je dejal Tobisch Werner. Samo lani je avstrijska služba za razminiranje, ki je samostojni organ v sestavi zveznega ministrstva za obrambo in šport, prejela 1123 obvestil o najdbah nevarnih vojaških ostalin iz preteklih vojn. Lani so Avstrijci uničili 35 ton NUS. Bombe so dvigovali iz desetih jezer, iz Mure in Donave. Še sto let po prvi svetovni vojni v visokogorju med Avstrijo in Italijo najdejo bombe, ki so še nevarne.
Zadovoljni ribiči in ribogojci
Najbolj veseli pa so bili včerajšnje novice piranski ribiči in ribogojci. Skupina ribičev, ki sme do aprila opravljati izreden izlov v ribolovnem rezervatu, se je namreč bala, da bi jim nadvse močna eksplozija dokončno sesula načrte, ki jih še imajo za letošnji lov. Veseli so ribogojci, ki so ohranili svojo ribjo »čredo«, sestavljeno iz milijona mladic.
Pa tudi trnkarji in potapljači, ki so tako radi zahajali k potopljeni maoni in so imeli zdaj osem mesecev prepoved sidranja v njeni bližini. Morda pa bi ribiči strokovnjake za razminiranje v zahvalo za dobro opravljeno delo kdaj pogostili s pečenimi ciplji, če že ne z brancini?
