Brez glasu proti za ničelno toleranco do nasilja

Ljubljana – »Treba je povedati, kaj je v družbi prav in kaj narobe. To, da udariš otroka, ni prav. Ni sprejemljivo. Nobena klofuta ni dovoljena, ne boš pa zaradi tega šel v zapor,« zagovarja državna sekretarka Martina Vuk novelo zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki je včeraj uspešno prestal prvi parlamentarni korak.

»Že dolgo nisem tako podpiral nekega zakona in že dolgo se mi noben zakon ni zdel tako pomemben za družbo, kot je tokratni predlog. Če uporabimo zdravo kmečko pamet, ne bo težav pri interpretaciji,« je Uroš Prikl (Desus), predsednik odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, pospremil prvo parlamentarno obravnavo novele zakona o preprečevanju nasilja v družini. Pod okriljem ministrstva za delo, družino in socialne zadeve jo je pripravila delovna skupina, v kateri so sodelovali predstavniki različnih institucij in društev, ki se vsak dan srečujejo s tem žalostnim pojavom. Na podlagi izkušenj in pomanjkljivosti, ki so se pokazale v osmih letih od sprejetja prvotnega zakona, so poskušali pripravljavci pripraviti tak predpis, ki bi kar najbolje varoval žrtve, posebno pa najranljivejše družbene skupine – invalide, starejše, osebe z različnimi ovirami in otroke – in izboljšal delovanje državnih institucij pri obravnavi tovrstnega nasilja.

Nič več nadomestila za povzročitelja

Prinaša številne novosti, od tega, da širi definicijo družinskih članov, saj je v praksi nastajalo nasilje med ljudmi, ki so bili v določenem razmerju, a jih ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno od kategorij družinskih članov (denimo novi partnerji, ki ne živijo skupaj, ali njihovi otroci), do širše opredelitve nasilja. Kot tako se bo po novem štelo tudi zalezovanje, grožnje, razširjanje vsebin, s katerimi žrtvi povzroča strah. Ena od oblik ekonomskega nasilja bo tudi neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana, denimo neplačevanje preživnine. Širi nabor ukrepov sodišča za zaščito žrtve in natančneje ureja postopek pred sodišči. Odpravlja pa tudi nekaj določil, ki so veljala do zdaj – med drugim odpravlja, za večino precej težko razumljivo, določilo o nadomestilu za izključno rabo stanovanja, ki ga od žrtve lahko zahteva povzročitelj, če je ta ostala v do takrat skupnem bivališču.

                                                                         Infografika: Delo

Premalo o finančnih učinkih

Že pred to parlamentarno obravnavo se je do novele opredelil državni svet, ki ji je izrekel podporo, vendar hkrati opozoril na nekaj pomanjkljivosti. Ena med njimi je, da niso predvidene finančne posledice, čeprav bo za vključevanje povzročiteljev nasilja v programe pomoči potrebna širitev sedanje mreže, kar seveda stane. Predstavniki v državnem svetu pa so izpostavili tudi pomanjkanje kadra v centrih za socialno delo in policiji. »Najbolj pa nas skrbi opredelitev ekonomskega nasilja, ki bo imela zelo šibek učinek,« je opozorila Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, in poudarila, da so omejitev razpolaganja s premoženjem ter druge vrste nasilja nad starejšimi premalo znane.

»Družinsko nasilje je kot ekonomlonec, ki vre, nekega dne pa poči. Lahko tudi s tragičnimi posledicami,« je potrebo po tem, da to področje ustrezno ureja poseben zakon, ponazorila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je med tistimi, ki so v preteklih letih najodločneje pozivali k izrecni prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Kljub številnim vprašanjem, ki jih zakon ureja, se je tudi včeraj, kot že od njegovega nastanka, največ razprav vrtelo prav okoli tega določila.

Kdo bo zdaj kidal sneg?

»Gre za spoštovanje temeljnih otrokovih pravic. V čem je otrok drugačen? Zakaj bi starši imeli toliko več možnosti za štirimi stenami? Gre za sporočilo in simbolično potezo, ki sporoča, ne klofutajmo in ne vzgajajmo z nasiljem,« meni Vlasta Nussdorfer. »Ne govorimo o prepovedi uporabe starševske moči, ampak o prepovedi njene zlorabe,« je dejala Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. Več kot 50 držav je prepoved telesnega kaznovanja otrok že uzakonilo, prva Švedska leta 1979, Hrvaška pa pred 17 leti, s čimer se je razvila neka civilizacijska norma. Zakon o preprečevanju nasilja v družini ni kaznovalen, zato nespoštovanje takšnih načel ne bo imelo konkretnih posledic.

Kljub temu pa se Francu Donku iz Gibanja za otroke in družino zdi, da je zakon napisan tako, da bo država lahko posegla v vsako družino, in zahteva, da se umakne iz postopka, dokler se vanj zelo natančno ne našteje, kaj je in kaj ni nasilje. Po njegovem mnenju bi bilo treba, na primer, napisati, da zahteva do otroka, naj kida sneg, ni nasilje.

Predstavniki večine nevladnih organizacij, koalicije in nepovezanih poslancev so besedilo brez zadržkov podprli, sporno pa se je Ivi Dimic (NSi), ki meni, da predlagatelji zmotno izhajajo iz predpostavke, zdelo, da se z zakonom lahko določijo vsi vidiki družinskega življenja in da se poskuša uzakoniti permisivno vzgojo. Marijan Pojbič (SDS) je izrazil nestrinjanje s tem, da se z zakonodajo poskuša regulirati delovanje družine, pogreša pa, da niso obravnavali vzrokov za nasilje v družini, ki so po njegovem mnenju revščina in socialna izključenost. Poudaril je podporo ničelni toleranci do nasilja. Kljub različnim pogledom so poslanci noveli dali zeleno luč za nadaljnjo obravnavo brez glasu proti.