Tiskane izdaje
Ljubljana – Konec leta 2013 je bil vsak sedmi Slovenec starejši od 65 let, leta 2060 bo takšen že skoraj vsak tretji. Število oskrbovancev v domovih za starejše narašča, tveganje revščine je kljub majhnemu zmanjšanju še vedno visoko. Med največjimi težavami, povezanimi s staranjem družbe, je dolgotrajna oskrba, ki je še brez zakonske podlage.
Tako kot že mnoge predhodne vlade se je tudi sedanja zavezala, da bo do konca leta 2015 pripravila zakon o dolgotrajni oskrbi. Če bodo ta datum premaknili za nekaj mesecev, ne bo to nič izjemnega, saj ga različni ministri premikajo že od leta 2002, ko so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) prvič napovedali, da bodo »končno« uredili to področje.
Trinajst let kasneje njegova neurejenost prizadeva še več ljudi, glavna ovira za to, da bi zakon dokončno ugledal luč sveta, pa je kakopak denar. Pričakovati je, da bo treba za dolgotrajno oskrbo vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja in s tem zagotoviti vir financiranja.
Konec leta 2012 je neko obliko dolgotrajne oskrbe prejemalo 59.000 ljudi (v domovih za starejše, na domu ali zgolj denarno pomoč), vsaj toliko naj bi bilo torej potencialnih uporabnikov sistema dolgotrajne oskrbe, ki bi ga predvidel novi zakon. Celotni izdatki vseh oblik oskrbe so predlani znašali 467 milijonov evrov, od tega je šlo dve tretjini za zdravstvo in tretjina za socialo.
»Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšen država iz davkov in koliko bo za storitev plačal posameznik,« je pred kratkim za Delo povedala ministrica Anja Kopač Mrak.
Ker nihče ne želi dodatno obremenjevati dela, razmišlja pa se o tem, da bi prispeval tudi upokojeni del prebivalstva, je predlog, da bi se sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja preoblikoval in bi del, ki ga zdaj namenjamo zanj, šel za dolgotrajno oskrbo. Uradniki MDDSZ in zdravstvenega ministrstva se intenzivno sestajajo in dogovarjajo, včeraj sta se srečali tudi ministrici in se menda razpravljali o tej temi.
O tem, da si dolgotrajne oskrbe doma ali v domovih za starejše, ki prav tako pokajo pod bremenom bolnih in obnemoglih oskrbovancev, nekateri starejši že zdaj ne morejo privoščiti, pričajo podatki o njihovem težkem socialnem položaju.
Lani je bila skoraj petina od 290.000 oseb, ki živijo pod pragom revščine, starejših od 65 let. Med moškimi je bila stopnja tveganja 11-odstotna, pri ženskah pa dvakrat višja. Najbolj ogrožena skupina so ves čas, starejši, zlasti tisti od 75 let naprej. Tu smo v evropskem vrhu.
Spregledana sendvič generacija
Ksenija Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka, ki se ukvarja z gerontologijo in medgeneracijskim sožitjem, ravno v teh dneh začenja s tečaji za svojce tistih, ki doma skrbijo za starostnike. Njihovo delovanje vseskozi narekujejo trenutne pereče potrebe. Tako so pred petnajstimi leti začeli z medgeneracijskimi središči, zdaj pa delajo s svojci, katerim nudijo praktična znanja.
Tečaji so interdisciplinarni in vsebujejo napotke tako za starostnike kot tudi za njihove skrbnike, denimo kako varovati hrbtenico, kako zmanjšati inkontinenco, in še malce bolj splošno – kako sploh poskrbeti zase, saj imajo zlasti skrbnice občutek, da morajo vse storiti same in so zaradi tega zelo obremenjene. Veliko se ukvarjajo tudi z vprašanjem, kje je meja, ko nekdo še zmore sam in kdaj svojca dati v dom. Doma je vsaj trikrat toliko starostnikov, kot jih je v zavodih za starejše, opisuje.
O svojcih sicer pravi, da so skupina, ki je popolnoma spregledana in prezrta v družbi; gre za otroke ali partnerje, od katerih jih velik del prihaja iz t. i. sendvič generacije. To so tiste osebe, ki skrbijo tako še za svoje otroke kot za svoje starše. Ksenija Ramovš meni, da bi morali več vlagati v njihovo podporo.
»Nobena država nikoli ne bo tako bogata, da bi vsem lahko nudila oskrbo doma, kaj šele v domu za ostarele.« Zato predlaga, da bi starostnikom in njihovim svojcem nudili vsaj strokovno podporo, pa tudi materialno, ki pa bi jo omogočili s sprejemom zakona o dolgotrajni oskrbi.
»Večina držav ima že sprejete zakone in jih že prilagaja glede na socialno-ekonomske razmere.« Glede na to, da že tako dolgo časa čakamo na ta zakon, meni, da imamo možnost, da napišemo zelo dober zakon.
Pri tem ne pozabi na pozitivno plat staranja: medgeneracijsko in tudi medsosedsko pomoč. »Na podeželju sosedje starostnikom nudijo obrok, postorijo kar je treba, pridejo na klepet.« To zadnje, kot poudarja Ksenija Ramovš, staremu človeku pomeni vse.
