Tiskane izdaje
Ljubljana – 16. september 2003 je bil za policijo in tožilstvo triumfalen dan. Navsezgodaj zjutraj je policija odvzela prostost osmim ljudem. Ob 8.30 je tožilstvo novico, da so priprli osumljene za brutalni napad na novinarja Mira Petka, sporočilo tudi javnosti.
Iz izjav, ki smo jih slišali 16. septembra 2003 je bilo čutiti olajšanje. Prvi mož koroške policije je okrcal javnost zaradi »evforije nezaupanja«, prvi mož državne policije je govoril o »neevropskih« pritiskih na policijo. Generalna državna tožilka je sporočila, da država ne sme dopustiti, da se »pregon ali sojenje preseli na ulice«. Miro Petek, ki so ga napadli 28. februarja 2001, je ocenil, da gre za velik dan za svobodo tiska. Društvo novinarjev (DNS) pa je pozdravilo premik v preiskavi. Dodalo je, da so policisti in tožilci vpeti v lokalno okolje, od koder je najverjetneje tudi naročnik napada. To je oviralo preiskavo, zato je DNS pohvalilo lastno odločitev, da primer internacionalizira.
Junija 2006 je mariborsko višje sodišče s pravnomočno sodbo odločilo, da osebe, ki so bile pridržane pred desetimi leti, nedvoumno niso zakrivile napada na novinarja Mira Petka. Če so pred desetletjem organi odkrivanja in pregona triumfirali, se po letu 2006 niso posipali s pepelom. Preiskava je zastala. Danes ni znano, kdo je februarja 2001 naročil napad na novinarja in kdo ga je izvedel. Sogovornik, ki ne želi biti imenovan, je glede motiva jasen: Mira Petka so napadli zaradi njegovega pisanja.
Nepojasnjeni napad
Preiskava napada na novinarja Mira Petka je bila vodena slabo, organi odkrivanja in pregona pa so hodili po robu zakonitosti. Malomarno zbrane dokaze so dopolnjevali tako, da so anonimnim pričam dvomljivega slovesa plačevali mastne »honorarje«.
Mariborsko tožilstvo, ki je vodilo preiskavo napada na novinarja Mira Petka, je obtožnico proti osumljencem vložilo 10. februarja, slabih pet mesecev po tem, ko je policija pridržala devet osumljencev (devetega osumljenca so pridržali 17. septembra).
Da imajo preiskovalni organi z dokazi težave, je postalo jasno februarja 2004, ko iz obtožnice ni bilo mogoče razbrati, kdo je bil naročnik napada. Je pa tožilstvo samozavestno trdilo, da je domnevni kolovodja napadalcev od neznanega naročnika prejel 20.000 tedanjih nemških mark. Hkrati je tožilstvo februarja 2004 obtožnico vložilo zoper pet domnevnih napadalcev, čeprav je policija pridržala še enkrat več osumljencev.
Pred tedni, ko smo poročali, da bo moral državni proračun obtožencem zaradi dolge dobe, ki so jo neupravičeno preživeli v priporu, izplačati več deset tisoč evrov, smo že omenili ključno strateško napako. Policija in tožilstvo sta namreč trem pričam dodelila anonimni status, hkrati pa je bila vsaj ena priča za svoj nastop pred sodniki tudi bogato plačana. Eni od anonimnih prič so policisti namreč plačali 4.000.000 tedanjih tolarjev (kar bi zdaj znašalo slabih 17.000 evrov).
Aroganca
Hkrati pa si je tožilstvo v odnosu do sodišča prav v zvezi z anonimnimi pričami dovolilo nepojmljivo aroganco. Predsednik kazenskega senata sodišča v Murski Soboti Branko Palatin je od tožilstva zahteval podatke o morebitnem obstoju kazenskih evidenc anonimnih prič. Kljub jasni zahtevi tožilstvo podatkov o morebitni kaznovanosti anonimnih prič sodišču ni želelo posredovati.
Neresnično pričanje
Aroganten odnos do sodišča je tožilstvo nadgradilo na posebnem naroku, ki ga je sodnik Branko Palatin vodil 31. maja 2004. Na tem posebnem naroku, ki je bil zaprt za javnost, je sodišče od tožilstva zahtevalo jasen odgovor na vprašanje, ali so bile anonimne priče morda deležne kakšne posebne materialne ugodnosti. Tožilstvo je nedvoumno in »s polno odgovornostjo«, kot lahko razberemo iz sodbe višjega sodišča, okrožnim sodnikom zagotovilo, da anonimne priče niso bile deležne nobene materialne odgovornosti.
Ob trditvi tožilstva, da anonimne priče niso bile deležne nobene materialne ugodnost, je pomembno sosledje dogodkov. Ena od prič se je namreč že v zadnjih dneh aprila 2004 odrekla statusu anonimnosti in je javno izpovedala, da je bila dobro nagrajena. Hkrati je povedala tudi, da je s policijo in tožilstvom barantala; organi odkrivanja in pregona so odprte kazenske zadeve anonimne priče pospravili v predal, ta pa je za plačilo prek videokonference navedla nekaj trditev, ki so bremenile osumljence.
Ko je tožilstvo 31. maja 2004 trdilo, da anonimne priče niso bile deležne nobene materialne ugodnosti, je bil podatek o zelo visoki finančni nagradi javnosti že znan. Zaradi suma storitve kaznivega dejanja krivega pričanja je eden od obtožencev za napad na novinarja Mira Petka zoper tožilko, ki je vodila postopek, po koncu procesa vložil kazensko ovadbo. Trditev tožilstva, da anonimne priče niso bile deležne nobene materialne ugodnosti, je bila namreč povsem neresnična.
