Tiskane izdaje
Program celostnega osebnostnega razvoja mladih Mepi v svetu poznajo šest desetletij, v Sloveniji dvajset let, v Zasavju šele drugo leto. Mepi mlade opremlja z veščinami in znanji ter v njih krepi človeško, srčno, humano. Zlato priznanje ima v Sloveniji 230 mladih, srebrno in bronasto več kot 2500, jutri pa bodo med najboljše prestopili tudi prvi trije zasavski dijaki.
Miha Krajnc, Blaž Strgaršek in Nastja Planinc so zmagovita zasavska »trojka«, ki je prestala vse preizkušnje za Mepijevo bronasto priznanje. To pomeni, da so pol leta vsaj eno uro na teden prosti čas namenjali prostovoljstvu, veščinam in športu, na koncu pa septembra lani preživeli še odpravo v slogu »skoraj Surviverja«, na katero so se pripravljali vse leto: dvodnevno 30-kilometrsko avanturo z več kot desetkilogramskimi nahrbtniki od Podgorja do Kopra. Priznanja, ki izvirajo iz programa Priznanja edinburškega vojvode iz leta 1956, jim bo jutri v hrastniški Steklarni izročila britanska veleposlanica v naši državi Sophie Honey. Steklarji so dijakom donirali nahrbtnike, šotore, menažke, kompase in spalne vreče.
Čar Mepija
Koordinatorja programa na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje (STPŠ) in Srednji šoli Zagorje (SŠZ) Vasja Markič, profesor strokovnih predmetov, nekdanji skavt, in Zdenka Resnik, profesorica zgodovine, »staro« ekipo že pripravljata za naskok na srebro, novo pa urita za bron. In kdaj so zasavski dijaki najboljši? »Vselej, ko premagajo sami sebe,« odgovarja Markič. Letošnja odprava bo najbrž v smeri Pohorja.
Čeprav tehnika Miho Krajnca iz Trbovelj, dijaka drugega letnika STPŠ, zanima predvsem programiranje, se je prosti čas namesto sedenju pred zaslonom odločil nameniti »mepijstvu«. Za veščino je izbral igranje harmonike, za prostovoljstvo računalniško opismenjevanje starejših, za šport namizni tenis. Hrastničan Blaž Strgaršek, dijak zadnjega letnika SŠZ, smer gastronomski tehnik, se v prihodnosti vidi v tujini, morda v hotelirstvu. S prijatelji letos tudi zasebno načrtuje pustolovščino, preden bo jeseni odšel na višjo šolo za gostinstvo in turizem. »Cilja še ne poznam. Toda če smo preživeli lansko odpravo, ko se je po nesreči prevrnila posoda s tortelini in smo skoraj ostali brez večerje in še dež nas je močil lep kos poti, zakaj ne bi preživeli še odprave v lastni režiji?« se sprašuje.
Nastjo Planinc je prepričal moto, da bo v Mepiju lahko preizkusila samo sebe. Najhujša je bila preizkušnja na odpravi Podgorje−Koper. »Staknili smo nekaj otiščancev, a razen nenehnega spodbujanja drug drugega, da zmoremo, druge pomoči nismo potrebovali,« pravi edino dekle odprave, ki se je za Mepi na klavirju na pamet naučila Adelino Someone Like You in precej ur preživela v domu za starejše.
Moto: V tebi je več, kot si misliš
V Mepiju ni tekmovanja, piflanja ali popravcev, ni enic in ne petic. »Vsebuje pa vse, kar nekaj velja zunaj šole, zunaj ocenjevanja, kar dviguje samopodobo dijakom, ki so bili v osnovni šoli morda malce slabši učenci, ki domov niso nosili petic, ki niso bili nikoli v ospredju,« pojasnjuje ravnateljica SŠZ Aljaša Urbanija.
Šola, ki izobražuje srednje medicinske sestre, gastronome-hotelirje, trgovce, ekonomske tehnike in pomočnike v biotehniki ter oskrbi, se je v Mepi vključila prva v Zasavju in takoj našla somišljenike na OŠ Toneta Okrogarja v Zagorju ter na STPŠ, lani še na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje ter OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnika.
Od leta 1997 se je v Sloveniji po podatkih Nade Kajfež iz zavoda Mepi v programu zvrstilo več kot 5000 udeležencev: »Zlato priznanje jim jih je uspelo dobiti samo 230. Res je izziv,« pravi Kajfeževa, ki še letos napoveduje sto novih zlatih prejemnikov.
V Evropi delodajalci že dajejo prednost dijakom, ki se dokažejo v programu Mepi, pri nas jih za zdaj še ne posnemajo.
