Potem ko je Slovenija pred enim mesecem blokirala pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo, se na diplomatsko-političnem prizorišču med državama ne dogaja nič. Ne Zagreb ne Ljubljana nimata odgovora, kako iz krize. Onstran meje opažamo arogantne nastope in robate izjave, tukaj več ubadanja s formo kakor z vsebino. »Čas se izteka za Hrvaško, a čas se izteka tudi za Slovenijo,« je povzel zunanjepolitični položaj eden od visokih politikov.
Predsednik vlade da veliko na verbalizirano politiko. »Edini dokument o urejanju odnosov s Hrvaško nastaja na zunanjem ministrstvu,« je v četrtek po seji vlade sporočil predsednik vlade Borut Pahor. Toda to ni bila edina izjava o tem, ki jo je dal. »Po mojih navodilih in z mojim sodelovanjem nastaja v vladi strategija nadaljnjega reševanja zapletov s Hrvaško, posebej zapleta določitve meje med državama, in v to sta vključena tako kabinet kot zunanje ministrstvo,« je povedal nekaj dni prej, ob slovesnosti v Dražgošah. Rahlo nasprotujoče si signale je opaziti tudi glede srečanja, ki ga je Pahor predlagal premieru Ivu Sanaderju konec decembra po blokadi pogajanj. Najprej je bila zavrnjena Pahorjeva ponudba za srečanje na štiri oči, nato Sanaderjev predlog za srečanje v prisotnosti predstavnika evropske komisije, nakar si je tukajšnji premier premislil, češ da sestanek v troje niti ni sporen. Posvečamo se formi v meddržavnem razmerju, ki je, potem ko so slovensko-hrvaški odnosi dosegli ledišče, prekrila vsebino.
Dva papirja
Papirnate dokumentacije, ki nastaja, je več. Eno je predlog novega dokumenta, ki naj bi povzel slovenska stališča do mejnih vprašanj s Hrvaško, za kar zbirajo gradivo v premierovem kabinetu. S tem se ukvarja Pahorjev svetovalec dr. Dimitrij Rupel, ki pripravlja predlog resolucije za vsak primer, če bo pač potrebna. Hkrati je ministrski predsednik pooblastil Mladiko, naj pripravi stališče do nadaljnje strategije urejanja odprtih slovensko-hrvaških vprašanj glede določitve meddržavne meje. Zunanje ministrstvo Samuela Žbogarja preigrava scenarije, kako narediti korak naprej. Predsedniki strank so decembra sprejeli sklep, naj vlada pripravi osnutek besedila oziroma predlog slovenskih stališč do nadaljnjega urejanja odprtih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško, ki bo šel potem v razpravo v državni zbor, je pojasnil premier.
Ideja o dokumentu, ki naj bi povzel slovenska stališča, ni nova. Stranke so v državni zbor v minulih letih že vlagale predloge resolucij, s katerimi so hotele definirati temelje slovenske politike do Hrvaške, spomnimo se na primer resolucije Slovenske ljudske stranke. Rupel je te dni povedal, da v vladni palači zbirajo dokumentacijo: pregledali bodo razne pobude za reševanje mejnega spora in poskušali ugotoviti, ali se jih da združiti in uporabiti. Toda ključno ni samo vprašanje smiselnosti dokumentov, če nastajajo na dveh koncih in bo njihovo vsebino naposled treba uskladiti. Ključno je, komu koristi resolucija, ki naj bi strnila slovenska stališča do meje s Hrvaško in ki bi jo sprejel parlament. Slovenske parlamentarne stranke so tako ali tako poenotene glede ravnanja s sosedo, strinjanje nacionalnih in liberalnih glav še nikoli ni bilo tako popolno in brez glasu proti. Hkrati tovrstni dokumenti praviloma omejujejo manevrski prostor diplomaciji, in ta je tista, ki mora izpogajati kompromis. »Ni nujno, da je za artikulacijo skupne volje parlamentarni dokument najboljša pot,« je nedavno v intervjuju na teh straneh komentiral predsednik Danilo Türk. Enostranska deklaracija slovenske politike je, notranjepolitično gledano, morda videti kot korak k reševanju odnosov, dejansko je kulisa za nezmožnost urejanja meddržvnih zadev.
O smiselnosti strategije, za kar je Pahor pooblasti ministrstvo za zunanje zadeve, pa ni dvomov. Toda najtežji razmislek diplomacije je, katere od možnosti za mirno reševanje dvostranskega spora so sploh politično realne. V enačbi kriznih slovensko-hrvaških odnosov je še več neznank.
Brez komunikacije
Med Slovenijo in Hrvaško ni tačas ne diplomatske ne politične komunikacije, ne javnih ne tajnih dogovarjanj. Potekajo samo sestanki mešane komisije mednarodnopravnih strokovnjakov, ustanovljene jeseni leta 2007, na podlagi dogovora takratnih predsednikov vlad Janeza Janše in Iva Sanaderja, ki sta se ustno dogovorila o preusmeritvi spora na meddržavno sodišče v Haagu. Naloga komisije, ki jo vodita dr. Miha Pogačnik in akademik Davorin Rudolf, je priprava pravnega okvira za reševanje mejnega spora pred tretjo stranjo, vendar manevrskega prostora zanj ni. Pahorjeva vlada vztraja pri vključitvi načela pravičnosti, ex aequo et bono, Hrvaška temu nasprotuje; med državama ni niti strinjanja o tem, ali naj bi tretji razsodnik presojal o celotni meji ali samo o delu, različni so tudi pogledi na stanje dne 25. junija 1991.
Komisija bo v svojem poročilu morala povedati, da s svojim delom ni prišla nikamor oziroma da »pogovori ne dajejo razlogov za optimizem«, kot pravi predsednik republike. »Mislim, da nima smisla vleči te opcije v nedogled, če bo postalo očitno, da se ne bomo mogli dogovoriti,« je o komisiji pravnikov v enem od intervjujev rekel minister Žbogar. Medtem ko je slovenska stran zainteresirana, da čim prej ugotovi, kako je s tem, in je želela sestanek že 15. januarja, so ga v Zagrebu preložili na konec meseca. Hrvaška, ki v dialogu s Slovenijo vseskozi pritiska z dogovorom premierov iz leta 2007 in preusmeritvijo mejnega spora na haaško sodišče, zavlačuje z objavo poročila in s tem kupuje čas. Ko bo objavljeno poročilo komisije, bo blejski dogovor premierov samodejno padel, komentira Janševo obljubo Sanaderju eden od tukajšnjih insajderjev. Politične obljube so lahko prelomljive, saj niso mednarodno trdni dogovori; gre za odgovornost države, ali jih spoštujejo ali ne, komentira zavezo ustnega dogovora Sanader-Janša eden od slovenskih mednarodnopravnih strokovnjakov.
Čedalje bolj pa pritiska vprašanje, kaj sploh še ostane. Slovenski premier je konec decembra predlagal srečanje s šefom hrvaške vlade, ta zadnji je pripravljen sesti za pogajalsko mizo samo v prisotnosti predstavnika evropske komisije. Prvi predlog je zavrnil Sanader, drugo pobudo je odklonil Pahor. Hrvaško vztrajanje pri navzočnosti evropskega predstavnika ni smiselno, EU, to smo mi, ne nazadnje je njihova zahteva žaljiva in nakazuje nezaupanje, pravijo tukajšnji viri. Pahor pa je v torek vseeno povedal, da navzočnost tretjega zanj ni problematična. »Ni tako sporno, če bi bil na kakem sestanku tudi predstavnik Evropske unije, na koncu koncev bi bila dva iz EU, ki bi sedela s predsednikom vlade kandidatke,« je izjavil na tiskovni konferenci po vrhu koalicije; omenil je, da je to njegovo stališče, vlada o tem še ni sprejela odločitve. Toda ključna dilema ostaja razčiščenost kriterijev, kako reševati mejni spor. Potrebnih bo nekaj kratkih, strnjenih, osnovnih izhodišč, kaj naj vključuje rešitev in kako do nje. Takšno podlago je Slovenija zadnjikrat imela v času tajnih pogajanj premiera Janeza Drnovška z Ivico Račanom, in to je bilo edino meddržavno dogovarjanje v sedemnajstih letih, ki je obrodilo bilateralni rezultat.
Kaj zdaj?
Po velikopoteznih izjavah Slovenije ob blokadi južne sosede na poti v Evropsko unijo in po arogantnih nastopih Hrvaške, ki so sledili, je zazevala praznina. Če sosedi sami ne bosta izumili rešitve, je tudi nihče drug ne bo. Italijanski zunanji minister Franco Frattini, in v zvezi z njim je bilo nekaj pričakovanj, da se bo vključil v prizadevanja za urejanje slovensko-hrvaškega spora, je bil med uradnim obiskom v Zagrebu previden. Ena in druga stran sta lahko v izjavah šefa italijanske diplomacije, ki ima kot bivši komisar dovolj izkušenj z EU, da se ne bi zapletel v posredovanje med članico Unije in kandidatko, slišali tisto, kar sta želeli slišati. Medtem ko se hrvaška stran predvsem sklicuje na njegovo izjavo, da »približevanje Hrvaške EU ne sme biti upočasnjeno«, si je slovenska zapomnila trditev, da si Hrvaška zasluži evropsko pomoč, da bi se lahko EU pridružila čim prej, »a da je absolutno pomembno, da je Hrvaška prožna pri doseganju sporazumne rešitve s Slovenijo glede vprašanja meje«. Če je zahodna soseda ostala glede spora zadržana, pa to ne pomeni, da slovensko-hrvaških trenj ne bo znala izkoristiti sebi v prid.
Tačas se verbalno angažira Češka, ki je kot predsedujoča evropskemu svetu poklicana za to, da ubesedi asistenco EU v aktualnem sporu. Predsedujoči sedemindvajseterici premier Mirek Topolanek izjavlja, da je pospešitev pogajanj Hrvaške z Unijo trenutno problem številka ena. Češka vseskozi govori, da je nadaljevanje širitve njena prioriteta, zaradi česar tudi zelo navija za Hrvaško. »Čakamo na pobudo češkega predsedstva EU glede tega vprašanja, jasno pa je, da naše stališče ostaja in nihče ne more pričakovati drugačnega,« je rekel Pahor in predsedujočo opomnil, naj pri morebitnem poskusu reševanja spora ne zanemari slovenskih interesov. Ob blokadah, ki se v EU pač dogajajo, in kjer državam članicah nihče ne odreka pravice, da imajo zadržke do držav, ki vstopajo, je to slednje pravilo največji adut Slovenije. Drugo vprašanje je, ali ima razumevanje za svoje stališče oziroma zaveznike v EU. Poznavalci pravijo, da nimamo nobenega, da zaveznika pač dobiš, ko se z njim usedeš in ga prepričaš, to pa ostaja neopravljena naloga slovenske diplomacije.
Medtem se kopičijo izjave, kakršnih smo vajeni. Premier Sanader je ob Frattinijevem obisku v Zagrebu izjavil: »Slovesno izjavljam, da Hrvaška ne prejudicira meje s Slovenijo v pristopnih dokumentih.« Akademik Vladimir Ibler je nedavno za tiskovno agencijo Hina komentiral, da lahko Slovenija dobi stik z odprtim morjem samo tako, da odvzame del teritorialnega morja Hrvaški. »Slovenija ima lahko takšen stik z odprtim morjem, kot ga imajo Avstrija, Madžarska in Švica.« In oglasil se je predsednik države Stjepan Mesić. Minuli teden je povedal, da so med drugo svetovno vojno hrvaški partizani osvobodili Trst in da bi Slovenija morala biti hvaležna, saj bi sicer gledala morje z oddaljenosti dvajsetih kilometrov. Pozitivna skupna zgodovina Slovencev in Hrvatov, ki so delili skupno usodo v različnih večnacionalnih skupnostih, je s tem postala del dnevnopolitičnih obračunavanj. Skrb zbujajoče je, da se to dogaja na najvišji ravni, pri predsedniku hrvaške države. »Ne smemo dovoliti, da bo ravno naš čas zaznamovan s tistim, česar v slovensko-hrvaških odnosih nikoli ni bilo,« je te dni v skupnem pozivu zapisala šesterica zgodovinarjev z obeh strani meje in ponovila znano, premalo poudarjeno dejstvo. »Slovenska in hrvaška zgodovina se med evropskimi zgodovinami odlikujeta po tem, da oba naroda nista bila nikoli v medsebojnem sporu, čeprav živita stoletja v neposrednem sosedstvu.«
Najtežje vprašanje, ne samo za Hrvaško in za njena zablokirana pogajanja z EU, temveč tudi za Slovenijo, ki mora pokazati proaktivnost, je, kaj zdaj. Hrvaška zavrača dvostranska pogajanja, Slovenija se ne strinja s prenosom spora na sodišče. Medtem ko diplomacija išče načine za vzpostavitev svojega temeljnega instrumenta, dialoga, predsednik republike govori o potrebnosti refleksije, a je pohitel tudi že s predlogi. Med možnostmi za rešitev vprašanja slovensko-hrvaške meje je omenil spravni postopek; njegova prednost je fleksibilnost, ki vpletenima stranema omogoča sodelovanje skozi proces, pa tudi rešitve, pri katerih nihče nima občutka, da je izgubil, pravi Danilo Türk. Kot eno od možnosti je navedel arbitražni in spravni mehanizem Ovseja, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Hrvaška za tovrstne predloge doslej ni bila dojemljiva.
Iz Sobotne priloge