Tiskane izdaje
Učitelji opozarjajo, da se posamezni starši – ni jih veliko, a njihovo ravnanje izredno moti učitelje – čutijo poklicane, da presojajo strokovnost učiteljev in potek učnega procesa, vprašanja in naloge pisnih ocenjevanj ter ustne odgovore svojih otrok. Pri tem ne upoštevajo dokumentiranih dejstev, na primer zabeležk o sodelovanju in vedenju učenca v šoli, o številu neopravljenih domačih in seminarskih nalog, neprebranih knjig za domače branje. »Ne upoštevajo niti ocen. Učenec, ki ima pri več predmetih v šolskem letu štiri ali pet nezadostnih ocen in eno pozitivno, je po mnenju staršev verjetno ogoljufan, učitelj ima nanj piko ali pa mu pač ni dobro razložil snovi,« pripoveduje učiteljica, ki ni želela razkriti, s katere šole je (podatke hranimo v uredništvu).
Nenavadne odločitve inšpektorjev
Konkretni pritiski se začnejo že pred koncem pouka, navadno maja. Starši so v komunikaciji z učitelji žaljivi, spuščajo se na osebno raven in posamezne učitelje celo diskreditirajo. V času popravnih izpitov so najbolj na udaru tisti učitelji, pri katerih imajo učenci popravne izpite. Še huje postane, če učenci popravnih izpitov ne opravijo. Takrat se obrnejo tudi na inšpekcijo. Obiska inšpektorjev pa se učitelji ustrašijo. Njihovo delo je povezano s toliko papirologije, da je skorajda nemogoče, da bi imeli vse do potankosti narejeno.
Glavni tajnik sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz) Branimir Štrukelj sicer pravi, da šolska inšpekcija nima ustrezne avtoritete ne pri učiteljih ne pri starših. »Ob upoštevanju slabo opredeljenih pooblastil in postopkov ravnanja si je za to precej kriva tudi sama. Tako učitelji kot starši se pogosto čudijo njenim odločitvam. Včasih povsem spregledajo dejansko stanje, ker se z odločitvami nočejo izpostavljati, in se zatekajo v varno sledenje izključno črki zakona.«
Odgovorni za uničena življenja
Na Svizu se po zaščito pred pritiski zaradi strokovnih odločitev vsako leto obrne le od pet do deset članov. Tudi po informacijah predsednika združenja ravnateljev Milana Rejca to ni splošno razširjen problem. A raziskava Sviza o stresu na delovnem mestu kaže, da je za kar 84 odstotkov učiteljev njihov poklic izjemno stresen. Kot najpomembnejši razlog za stres navajajo nesramno vedenje učencev, a že na drugem, tretjem in četrtem mestu so starši, ki niso pripravljeni sodelovati s šolo. V praksi jim rečejo tudi problematični starši. Stres, ki ga zaradi njih doživljajo, je lahko tolikšen, da razmišljajo o zamenjavi poklica.
Med problematične starše poleg tistih, ki poskušajo izsiliti višjo oceno, spadajo še tisti, ki vzgojne probleme prelagajo na učitelje; tisti, ki se vmešavajo v njihovo strokovno delo; in tisti, ki ne podpirajo učiteljev pri vzgojnih ukrepih.
Sviz že leta opozarja na te pritiske; ti so se v osnovnih šolah začeli stopnjevati po ukinitvi eksternega preverjanja. »Zunanje preverjanje je bila pomembna evalvacija ustreznosti učiteljevega ocenjevanja. Zdaj, ko so pomembne le ocene zadnje triade osnovnih šol, starši pritiskajo na učiteljevo vest, češ da bo neustrezna ocena učencu onemogočila vpis na izbrano šolo, učitelj pa bo odgovoren za uničeno življenje osnovnošolca. Starši imajo pravico povedati svoje mnenje in tudi kritizirati, a zavedati se morajo, da strokovnega dela učiteljev ne morejo ocenjevati, saj za to niso usposobljeni,« pravi Štrukelj in dodaja, da so pri uresničevanju pritiskov uspešnejši starši z družbeno močjo in vplivom. A sklep, da gre za splošen pojav, bi bil po njegovih besedah povsem napačen: »Večina učiteljev si strokovne avtonomije ne da vzeti in suvereno obvladujejo pritiske.«
Terorizirajo v šoli,
V učiteljskih skupinah na Facebooku se riše nekoliko drugačna podoba. Na vsakega, ki pravi, da učitelji avtoriteto vzpostavljajo s svojo osebnostjo in znanjem, predvsem pa z doslednim, empatičnim in poštenim odnosom do učencev in staršev, se jih najde deset, ki opozarjajo na žaljivo in nespoštljivo ravnanje staršev. In na vsakega šolnika, ki opozori, da imajo vsi probleme s pravom in birokracijo, a da se za tovrstnimi težavami lahko skriva tudi to, da posamezni učitelji ne morejo vzpostavijo avtoritete, ker so pri svojem delu nedosledni in površni, se najdejo tisti, ki poudarjajo, da je država s čezmernim izpostavljanjem pravic in zapostavljanjem dolžnosti razvrednotila pedagoški poklic. Učitelji nimajo nobenih sredstev, da bi v razredu vzpostavili avtoriteto, kar starši vedo, zato lahko svojo jezo in frustracije ob neuspehu otroka stresajo nad njimi.
»Če ne bo korenitih sprememb, bomo zavozili generacije otrok,« opozarjajo učitelji. »Starši naj kar dajejo potuho svojim otrokom, naj se kar zdirajo nad učitelji, na koncu koncev bodo sami nosili največje breme. Vse več otrok ne terorizira več samo učiteljev pri pouku ali sošolcev med odmori, pač pa doma terorizirajo, izsiljujejo in fizično obračunavajo s svojimi starši.«
Dolžnost staršev je, da otroka opremijo z veščinami, s katerimi bodo pozneje lahko krmarili skozi življenje. Toda kako bo otrok, čigar starši za vse neuspehe krivijo druge, sposoben razviti in krepiti občutek odgovornosti za lastna dejanja? Šola otroke uči in vzgaja v tej smeri, pravijo učitelji, toda, ali vse to počnejo tudi vsi starši?
