Tiskane izdaje
Več kot šestnajst tisoč Slovencev je lani na sodiščih iskalo brezplačno pravno pomoč (BPP), ki jo omogoča zakon; odobrili so jo le polovici. To je državo stalo 4,8 milijona evrov ali 600 evrov za primer, kar je 35-krat več, kot so za brezplačno pravno svetovanje na občana leta 2012 odšteli v Velenju. Dobrih 270 ur svetovanja, ki ga je na mesec povprečno iskalo sto občanov, je velenjski proračun stalo 20.000 evrov ali 17 evrov za primer.
Izvajanje BPP na ravni države je drago in zamudno predvsem zaradi preverjanja upravičenosti uporabnikov do BPP, pravijo. Ministrstvo za pravosodje (MP) sicer načrtuje hitrejše ugotavljanje materialnega stanja prosilcev prek e-Sociale. Kdaj bo novela zakona o BPP uveljavljena, ni jasno; težko napovejo tudi, koliko bodo z njo skrajšali čas za reševanje vlog, a dokler zadev ne uredijo, je samoiniciativa občin za izvajanje BPP za državo več kot dobrodošla. Medtem ko država stroške za BPP šteje v milijonih, so občine bolj racionalne, pa še med njimi so večkratne razlike: v Zagorju ne gre iz proračuna za BPP niti evro, v Hrastniku 60 ur BPP na leto stane 360 evrov, dražji so v Štorah (2400 evrov) in Trbovljah (2600 evrov za 60 ur svetovanja na leto). Prednjači, kot rečeno, Velenje z dvajsettisočevrsko letno pogodbo z izvajalcem BPP, ki na teden svetuje po šest ur ali 270 ur na leto, v sklopu svetovanja pa opravlja tudi druge storitve (sodelovanje s Centrom za socialno delo, zavodom za zaposlovanje, policijo ...).
Občine tako in drugače
BPP je bolj ali manj »nov pojav« v Sloveniji, meni namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih. V Trbovljah in Hrastniku so jo v sodelovanju s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij izvajali že leta 2005, v občinah Lovrenc na Pohorju, Rače-Fram in Ravne na Koroškem jo izvajajo šele drugo leto. Lani je Šelih objavil izsledke študije o BPP leta 2012 v 80 slovenskih občinah (132 od 212 občin ni odgovorilo).
Po podatkih študije leta 2012 BPP ni delovala v 52 občinah, omogočilo jo je le 28 občin, in sicer za vsa področja, razen Mestne občine Ljubljana, kjer so se odločili le za pomoč najemnikom stanovanj, in občine Sevnica, ki svetuje le o področjih v pristojnosti občine. V Ajdovščini BPP ne omogočajo, ker po njihovem mnenju za to ni pravne podlage.
V nekaterih občinah brez organizirane BPP pomoč ljudem dajejo kar občinski uradniki, kar je v nasprotju z mnenjem ministrstva za notranje zadeve. Roman Lavtar trdi, da občinska uprava ne more dajati pravne pomoči, ker občina za to ni registrirana. Če bi zakon to določal in opredeljeval kot pristojnost občin, bi to pomenilo povečanje povprečnine občinam.
Magister svetoval brezplačno
Kar 24 občin nima nikakršnega akta, ki bi urejal področje BPP. Med »najzanimivejše pojavne oblike« BPP Ivan Šelih uvršča primer Izole, ki je prek razpisa za izvajalca izbrala Primorski pravni center in določila, da so do pravnega mnenja upravičeni socialno ogroženi oziroma vsi z mesečnim prihodkom, nižjim od 520 evrov. V Štorah se je izvajalec BPP (magister pravnih znanosti z opravljenim pravniškim državnim izpitom) ponudil sam in jo izvajal eno leto brezplačno v prostorih občine, potem so z njim sklenili pogodbo: občina je leta 2012 za BPP namenila 800 evrov, leta 2013 pa že trikrat toliko.
Na Lovrencu na Pohorju je od leta 2011 ljudem pomagala kar svetniška skupina, leta 2012 se jim je pridružilo društvo Zavetje, občina pa z BPP nima nobenih stroškov. V Vojniku so o BPP resno razmišljali, a je občinski svet zaradi dodatnih stroškov za proračun ni podprl. V Ljutomeru so v proračunu za BPP rezervirali 3860 evrov, a so jo še leta 2012 izvajali le v sklopu občinske uprave.
Občine pravne svetovalce izbirajo same, plačujejo jih iz proračunov, marsikatera, na primer trboveljska, celo zelo velikodušno: odvetnik Sašo Ostrožnik za 60 ur BPP na leto prejme sedemkrat več kot Milena Lukmar, odvetnica v Hrastniku, kjer 60 svetovalnih ur BPP stane 30 evrov na mesec ali 360 evrov na leto − toliko so materialni stroški storitve, svetovanje je brezplačno.
Zagorski BPP bo šest pravnih strokovnjakov, kolikor se jih je odzvalo na povabilo zagorskega župana Matjaža Švagana, opravljalo pro bono. Rudi Medved, ki projekt vodi, pravi, da pravica občanov do prvega pravnega nasveta ni nadstandard. Do njega bo imela pravico populacija, ki si ga zaradi slabega gmotnega stanja sicer ne bi mogla privoščiti.
