Vlada je v torek potrdila zunanjega ministra Dimitrija Rupla za novega slovenskega veleposlanika na Dunaju. S formalnega stališča imenovanje ni sporno. Večkratnemu vodji diplomacije bi težko odrekli usposobljenost za ambasadorski položaj, ki ga je, med drugim, tudi že opravljal. Vendar je vse drugo, povezano z Ruplovim odhodom na diplomatsko-konzularno predstavništvo v Avstrijo, sporno.
»Če minister Rupel ni primeren za veleposlanika, potem se sprašujem, kdo bi lahko bil,« je odločitev Janševe vlade ob izteku mandata, na njeni zadnji seji, za TV Slovenija komentiral prihajajoči mandatar Borut Pahor. Odločitev, češ da ni problematična niti z vidika profesionalnosti niti zakonitosti. »Če si želi, je prav, da gre,« je za Dnevnik pripomnil poslanec Zaresa, nekdanji zunanji minister in oster kritik Ruplove zunanje politike diplomat Ivo Vajgl. Pri čemer je pomenljiv nasvet nekdanjega veleposlanika na Dunaju odhajajočemu ministru, naj vzdržuje stike z manjšino, prisluhne njenim interesom, v odnosih s sosedo izhaja iz tega, da je Slovenija naslednica države, podpisnice avstrijske državne pogodbe.
Ruplovo imenovanje je madež, čeprav ni ne nezakonito ne neprofesionalno. Potrjuje brezsramnost, s katero odhaja ta oblast. V zadnjem hipu, dobesedno zadnjo minuto, je priskrbela položaj ministru, ki nima kam, ki ni bil izvoljen v novi parlament. Položaj je bil izpraznjen že spomladi, ko je dotedanji ambasador Ernest Petrič prisegel za ustavnega sodnika. Medtem so se na razpis prijavljali diplomati iz Mladike, nikogar ni motilo niti, da je veleposlaniški sedež v sosednji državi pol leta nezaseden. Ob izteku drugega razpisa, na zadnji dan, ko je odhajajoča vlada še imela pooblastila in en dan pred novim sklicom državnega zbora, je potrdila ministra Rupla. Dunajski stol je pač čakal nanj.
Toda porajajo se pomisleki, ali je imenovani najprimernejši predstavnik republike Slovenije v Avstriji. Gre za pomislek, ali je ustrezen zagovornik interesov slovenske manjšine v Avstriji on, ki je kot zunanji minister igral tako sporno vlogo ob reševanju problemov dvojezične topografije na Koroškem leta 2006. Značilna potrditev tega je nezadovoljstvo, ki ga je bilo ob imenovanju prècej slišati iz manjšinskih vrst.
Spomnimo, v času Schüsslove vlade je Avstrija oblikovala politično večino za novo ureditev dvojezične topografije na avstrijskem Koroškem, ki bi v praksi, z zakonom z ustavno močjo, pomenila izničenje sedmega člena ADP, temeljnega dokumenta manjšinske zaščite. Če je bilo mogoče razumeti idejo Avstrije, ki je z razpadom Jugoslavije dočakala uresničitev svojega geopolitičnega interesa in katere raison d'état je omejen z obstojem ADP, je bilo škandalozno stališče slovenske diplomacije. Ni protestirala proti posredni reviziji, nasprotno, pokazala je, da se strinja. Smo pri mučnem vprašanju, kako intenzivno je slovenska diplomacija sodelovala pri avstrijskih notranjih pogajanjih o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, in to v času, ko je bil bodoči veleposlanik v Avstriji minister za zunanje zadeve.
Odhajajoča vlada pošilja v sosednjo državo politika, ki je bolj kot slovenski interes zagovarjal avstrijskega. To ni samo vulgarna gesta odhajajoče oblastne garniture, da poskrbi zase, oziroma vprašanje etike, je tudi poteza, s katero so poudarjeno nezadovoljni predstavniki manjšine.
Iz četrtkovega tiskanega Dela