»Čakal sem na srce, odkrili so mi raka«

V zgodbi, ki je danes pred vami, je zelo poveden nauk za vsakogar od nas. Brez prizanašanja kaže, kako smo lahko v danem trenutku povsem na vrhu, že v drugem pa pademo na trdna tla. Pogosto še globlje, v brezno obupa. Takšno je življenje. Polno vzponov in padcev. Na lastni koži je to izkusila družina Hvalec iz Malih Dol pri Vojniku.

Andrej brez dlake na jeziku govori o časih, ko je moral, še najstnik, po očetovi smrti čez noč odrasti, o tistih, ko je bilo pri hiši vsega dosti, pa o teh, ko si ne more plačati niti prepotrebnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav njegovo življenje visi na tanki nitki.

Ko se človek ustavi pred hišo Hvalčevih, kjer poleg 48-letnega Andreja živita še njegova žena Barbara in mladoletna hči Eva, ne more niti slutiti, kakšno socialno, čustveno in zdravstveno bitko bijejo njeni prebivalci. A njihov dom je plod nekega preteklega, boljšega obdobja njihovega življenja. Danes iz vsake pore hiše veje breme neskončnih dolgov, neplačanih položnic, krutih izterjevalcev, nemoči njenih prebivalcev in ponižen klic na pomoč. Ker nimajo druge izbire, ker jih je bolezen še dodatno stisnila v kot, ker si sami ne znajo in ne zmorejo več pomagati.

Andrej začetek svoje življenjske pripovedi prestavi za tri desetletja nazaj, v leto, ki je pomembno zaznamovalo njegovo mladost. »Živel sem v delavski družini v Mariboru. Skromno, a se nismo pritoževali. Ko pa je, komaj 42-leten, umrl moj oče, se je vse sesulo. Mama je ovdovela pri 37 letih, jaz sem jih imel 18, sestra Tatjana 15,« pripoveduje. »Breme preživljanja družine je padlo name, a je šlo, ker sem bil res priden. Celo aktiven športnik sem bil v tistem obdobju. A trdna očetovska roka, ki bi me še naprej vodila, mi je zelo manjkala.«

Še kot odrasel se ne more znebiti grenkobe, ki mu jo je zadala očetova smrt. »Umrl je zaradi iste bolezni, ki so jo lani odkrili tudi pri meni,« poudari in oči obrne v tla. Malo premolkne, potem strokovno doda: »Dilatativna kardiomiopatija.« Barbari, ki med pogovorom sedi ob njem, se ulijejo solze, Andrej pa pojasni: »To je zastojna srčna odpoved. Srce popušča, čedalje slabše deluje. Po ameriški lestvici sem uvrščen že v četrto stopnjo popuščanja. V praksi to pomeni, da danes ne zmorem niti najmanjših fizičnih naporov, vzpon po 16 stopnicah, ki jih imamo v hiši, ali že malo daljše govorjenje mi srčni utrip dvigne na 120 do 150 udarcev na minuto. Celo osnovne stvari, kot sta prhanje in prehranjevanje, me strašno utrudita.«

Srce v popolnem razsulu

Ker Andrej že nekaj minut pripoveduje o svoji usodi, mu čelo prekrijejo potne srage, besede se začnejo zatikati. Prevzame Barbara: »Marca lani so ga prvič hospitalizirali. Najprej v celjski bolnišnici, nato je bil prepeljan v Ljubljano. Na kardiološki oddelek Kliničnega centra. Do takrat je bil videti zdrav. Veliko se je gibal, treniral, sodeloval na gorskih tekih, pri organiziranih vzponih na vrhove, zdravo je živel. Ko so mu zdravniki naredili vse preiskave, so nama s hčerko naravnost povedali, naj se pripraviva na najhujše, da Andrejevo srce deluje le še z desetimi odstotki moči.« Barbarina ustnica se začne tresti, v očeh se spet lesketajo solze.

Malo pomolčimo, saj je vsem jasno, o kako težkem zdravstvenem položaju se pogovarjamo. Barbara doda: »Preden se je prvič zgrudil, smo ga že spravili k pulmologu, saj je tožil, da ga močno tišči v pljučih, da je ves čas zadihan, saj smo mislili, da je ujel kakšno virozo, prehlad, da je lažja pljučnica ... Na srce nismo pomislili. Morda smo si, zaradi bolezni njegovega očeta, pred tem podzavestno zatiskali oči, ne vem ... No, pulmolog je rekel, da so pljuča čista.« Nadaljuje Andrej: »Vprašal me je, ali je imel kdo v družini srčno bolezen. Ko sem mu povedal za očeta, je kar iz žepa potegnil ročni ultrazvok, me namazal z gelom po levi strani, podrgnil okoli srca in rekel: 'Gospod Hvalec, vaše srce je v popolnem razsulu, spodnji del vaših pljuč je zalit z vodo.' Urgentno me je napotil h kardiologu v Celje, kjer so me takoj priključili na infuzijo. Takrat sem bil še pri zavesti, a v mirujočem stanju so mi namerili več kot 150 srčnih udarcev. Ko sem športal, sem jih imel 50, 52. To je bil dovolj velik argumernt, da so mi vgradili srčni spodbujevalnik, sodoben defibrilator, ki je le majhna varovalka, da ob zastoju srca ne umrem.«

V Ljubljani so Andreju potem naredili še vrsto preiskav, poiskali so celo obdukcijsko dokumentacijo njegovega očeta in ugotovili, da je po njem podedoval genom za srčno popuščanje. »Povedali so mi, da mi več kot toliko ne morejo pomagati, da pa bi bila rešitev transplantacija srca. Uvrstili so me na urgentno čakalno listo Eurotransplanta.«

Uh, olajšanje, a žal ne za dolgo. Med vsemi mogočimi preiskavami za presaditev so zdravniki v enem od vzorcev Andrejevega blata odkrili pomembno količino krvi. »Odredili so PCT-slikanje celega telesa in odkrili simenom desnega testisa, to je maligni tumor, rak na modih. To so sicer uredili, a zaradi možnosti razvoja metastaz sem izpadel z liste za transplantacijo srca. Od takrat niti jokati več ne morem od hudega. Čakal sem na srce, odkrili so mi raka ... Zdaj naj bi pet let preverjali, ali se mi bo rak kje ponovil, šele takrat bom spet na seznamu. Ali veste, kako dolga doba je to? Kardiološki konzilij je zapisal, da je v tem času mogoča le mehanska podpora srca z implantirano srčno črpalko. Povedali so mi, da je to velik strošek. Več kot 180.000 evrov. Zdravnik je dobesedno rekel, da je drago kot svinja. Jaz pa si ne moram privoščiti plačevanja dodatnega zdravstvenega zavarovanja.«

Prišli smo na točko, ko izvemo še socialno plat zgodbe Hvalčevih. Spet je v njenem središču Andrej. Leta 1998 je skupaj s poslovno partnerko ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo in prodajo zeliščne negovalne kozmetike. Zdelo se je, da je odkril pravo tržno nišo, posel je cvetel, v letih od 2006 do 2008 je bilo podjetje v razcvetu, v najboljših časih so imeli 26 zaposlenih, takrat pa se je začelo lomiti. Andrej: »Čeprav se je že govorilo o recesiji, sem pojem raziskoval na googlu in bil prepričan, da je to samo v Ameriki, da pri nas ne bo nikoli. Pa me je hitro streznilo. Od leta 2008 je šlo s podjetjem strmo navzdol, do 2014. smo se še nekako mučili, a konkurenca je bila vse hujša, delo je bilo predrago, naravni kozmetični izdelki pa podcenjeni. Ni težko uganiti, kam to pelje. Na koncu sem ostal sam, ni me sram povedati, da sem se znašel tako na dnu, da sem moral na sivem trgu prodajati zaloge, da smo sploh lahko preživeli ... A ni mi preostalo drugega, na koncu sem moral zapreti vse skupaj.«

Od sanj do krute resnice

V tistih, najboljših, časih pa so se jim uresničevale sanje. »Iz bloka v mestu smo se preselili v hiško na deželi, ki si je brez odrekanja nismo mogli zgraditi, a kljub vsemu je pred njo stal džip, dom smo počasi, a premišljeno opremljali,« pripoveduje Andrej. »Takrat se nama z Barbaro sploh ni zdelo nič takega vzeti kredit za boljše življenje. A švicarski franki so jo tudi nam nepredstavljivo zagodli. Takrat sva vzela za 50.000 kredita na dobo deset let, v sedmih letih sva odplačala vse, kar sva morala, a obresti se je nabralo za 150.000 evrov.«

Že zdavnaj sta Andrej in Barbara poplačala glavnico, a obresti na obresti ju stiskajo za vrat. Rubežniki si podajajo kljuke, izčrpala sta vse možnosti, prodala sta vse, kar je bilo vrednega, izsušila sta sorodnike, nimata več niti za osnovno preživetje. Barbara: »V šoku zaradi moževe bolezni nismo niti opazili, kdaj smo padli tako globoko. S hrano nas za silo oskrbujejo starši z nizko pokojnino, moja plača – delam v Velenju v čokoladnici – znaša 770 evrov, kredit pa nama jih vzame 615 na mesec. Zaradi hiše, ki jo imamo, je Eva izgubila štipendijo, prošnje za socialno pomoč so bile že trikrat zavrnjene, prodati pa je tudi ne moremo, ker je tako obremenjena s krediti. Položnice plačujem, kot pač zmorem. Izklopili so nam ogrevanje. Tri mesece smo se greli le z dvema električnima radiatorjema, ki nam ju je prinesla Andrejeva sestra. Ko je Andrej prejšnji teden spet prišel iz bolnice, je bilo v hiši 11 stopinj Celzija. Klicala sem na Petrol in milo prosila, naj nam ga, zaradi bolnika, samo še za en mesec priklopijo. Ustregli so mi. A če v enem mesecu ne bomo plačali 3500 evrov dolga ... Pred dnevi nas je kar v poštnem nabiralniku čakalo obvestilo o zasegu starega avtomobila, ki je vreden le nekaj stotakov in je nujen, da z Evo sploh lahko prideva v službo in šolo. Nihče nima razumevanja za naš položaj, nihče noče slišati, kako zelo se trudim, pa ne zmorem ... Prodala sva že vse, kar je bilo vredno, celo od poročnih prstanov sva se poslovila ... Morala sem potrkati na različna vrata in prositi za pomoč. Ni drugega izhoda.« Spet jo oblijejo solze.

Edino sonce, ki zdaj sije v Hvalčevi hiši, ob robu gozda v malih Dolah, je 17-letna Eva, dijakinja tretjega letnika gimnazije v Velenju. Zelo zrelo in razumevajoče gleda na žalosten družinski položaj. »Ker so se nam slabe stvari dogajale tako hitro, imam občutek, da jih šele zdaj počasi dojemam. Staršem ne morem pomagati drugače, kot da se na vso moč trudim v šoli,« poudari, Barbari pa se na ustih za hip izriše nasmešek, ko doda: »Zelo pridna je, med najboljšimi učenci.« Eva: »Zato ker imam jasen cilj v življenju. Postala bom pravnica. Sicer pa se poskušam zamotiti z dodatnimi aktivnostmi. Delam na radiu, na velenjski televiziji, igram v gledališču, precej pa se ukvarjam tudi z dijaško skupnostjo. Ni mi bilo lahko živeti v mrazu, v knjižnico sem se hodila učit, težko se je bilo vračati domov, ker sem vedela, da niti tople vode za umivanje ne bo.«

Tudi Andrej ima smele načrte za življenje. Natančno ve, kako bi lahko družino popeljal iz stiske. Če bi le lahko delal. Če bi dobil novo srce. Če njegovo življenje ne bi več viselo na nitki in njegovi ženi ne bi bilo treba vsako jutro v strahu preverjati, ali sploh še diha.