Tiskane izdaje
Ljubljana –Zgodba o ustanavljanju Janševega medijskega centra odpira zanimiva vprašanja. Združevanje radia in televizije je po veljavni zakonodaji nezakonito, toda – ali je smiselno, da so tradicionalni mediji še vedno tako regulirani, če je na digitalnih platformah vse dovoljeno?
Deregualcija medijskih sistemov je trend tako v Evropi kot tudi v ZDA. Dr. Marko Milosavljević z ljubljanske fakultete za družbene vede poudarja, da bi bilo zato treba odpreti razpravo o novem medijskem zakonu, in še posebej v luči dejstva, da dogajanja na digitalnih platformah skoraj nihče ne omejuje.
»Od šestih amandmajev na zakon o medijih sta nujna samo dva. Medijski zakon bi bilo treba napisati na novo in vanj vključiti tudi razmislek o kvotah na radiu in televiziji, o novih tehnologijah in družbenih omrežjih, predvsem pa o tem, kaj medij sploh je.«
Veljavni zakon iz leta 2005 je le nekoliko spremenjena različica tistega iz leta 2001. Oba torej izvirata iz časov, ko je bila množična uporaba interneta še v povojih, ko nihče ni mogel napovedati niti facebooka niti youtuba, in ko nihče ni vedel, da bodo časopisne hiše svoje vsebine rutinsko dopolnjevale z videoposnetki in na digitalnih platformah odpirale svoje videokanale.
Lastništvo
»Tu je še vprašanje navzkrižnega lastništva in njegove koncentracije. Pri tradicionalnih medijih se strogo držimo ločnic, ki so bile zaradi majhnosti trga in možnosti preživetja različnih medijev v preteklosti smiselne, na internetu pa teh ovir ni. Danes se lahko hipotetično zgodi, da Google kupi Pop TV in prek svojega brskalnika začne nadzorovati pretok informacij. V medijski zakonodaji bi zato bilo treba upoštevati medijsko konvergenco oziroma prepletanje vsebin in platform, do katerega že prihaja,« pravi medijski strokovnjak.
Delo in Dnevnik sta v preteklosti imela svoj studio, zdaj ponujata avtorske videe. Pop TV prispevke objavlja tudi na spletnem portalu 24.com in ob tem poskrbi še za njihovo promocijo na svoji drugi televizijski postaji. Podobno se povezujeta Planet TV in portal Siol.net. »V sedanjem zakonu tovrstnih omejitev ni. Še več. Splet ne le da ni omejen, niti omenjen ni,« poudarja Marko Milosavljević.
Lastništvo radijskih in televizijskih postaj je po drugi strani natančno razmejeno. Izjema je javna RTV, ki jo ureja drug zakon. Ker bodo v prihodnosti tradicionalni mediji vse manj pomembni, je smiselno vprašanje, zakaj jih je sploh še treba tako strogo regulirati. Prav tako smiselno je vprašanje, zakaj si Janez Janša prizadeva za medijski center, ki bo temeljil predvsem na televiziji, če bi svoj projekt lažje izpeljal na nereguliranih digitalnih platformah, kjer je že nekaj medijev blizu stranki SDS, predvsem Demokracija, Politikis in Reporter.
»Ti spletni mediji niso tako obiskani. Poleg tega še vedno televizija nagovarja najširši krog občinstva, zlasti starejše gledalce, ki so navajeni, da zvečer sedejo pred televizor in poslušajo poročila. Na internetu je več konkurence in tam imajo obiskovalci druge navade. Občinstvo bi lahko nagovarjali tudi prek podcastov ali kanalov na youtubu, ampak ti še nimajo take ritualne vloge, kot jo ima večerno gledanje televizijskih poročil. Očitno se zanašajo na starejše občinstvo, ki voli določene stranke, denimo Desus, ali druge stranke s starejšimi volivci,« razmišlja Milosavljević.
V preteklosti podobni poskusi niso bili uspešni, ker so lastniki imeli le zagonski kapital, ne pa tudi denarja za privlačne televizijske vsebine.
