Časovne banke: Ura peke piškotov za uro učenja angleščine

Težko je pridobiti deprivilegirane, ki bi te storitve najbolj potrebovali.

Objavljeno
25. junij 2014 20.25
Peka mehkih konfetkov za reportažo.Peče jih Miha Novak. Ljubljana,17.03.2014
Vili Einspieler, Celje
Vili Einspieler, Celje
Celje – Časovne banke se pri nas niso uveljavile, ker večina Slovencev še vedno stavi na denar kot menjalno sredstvo in ker smo slabo dovzetni za alternativne rešitve. Med živimi je zato le še šentjurska časovna banka, a tudi tej grozi zamrznitev. Dodatna težava je, ker nekdanji minister za delo Ivan Svetlik ni hotel zapisati v zakon, da storitve časovnih bank niso delo na črno.

Časovne banke delujejo po naslednjem principu. Vsako delo je enakovredno. Vredno je eno uro. Ko nekomu ponudiš eno uro dela, v zameno dobiš eno uro nekega drugega dela. Ura varovanja otrok je tako enakovredna uri popravljanja računalnika. Ali peke piškotov. Ali učenja angleščine. Ali sprehajanja psa. Ali striženja las. Ali pa polaganja keramičnih ploščic. Ker se vsako sodelovanje zabeleži v posebni bazi, naj bi bilo ves čas jasno, kdo je opravil kakšno delo in za koga, koliko ur dela je vložil in koliko jih je dobil nazaj.

Pobudnik prve prave časovne banke v Sloveniji je bil nekdanji šolski minister in poslanec, zdaj pa predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Slavko Gaber. Pod njegovim mentorstvom je projekt pripravila skupina študentov različnih študijskih profilov. Gaber je povedal, da so imeli večjo ponudbo kot povpraševanje. Prva banka je imela na začetku okoli 300 članov, zajela pa je predvsem ljudi iz srednjega razreda, ki so bili pripravljeni narediti nekaj več za soljudi, manj pa jih je zanimalo, da bi uporabili njene storitve.

Zato se ni vzpostavil krog, ki je potreben za delovanje banke. Časovna banka Slovenije je tako, kot je pojasnila podpredsednica društva dr. Špela Razpotnik, zaprla svoj spletni portal in je v mirovanju. Projekt je prevzel v svoje roke Dejan Unger, ki je povedal, da so študentje, ki so ga zagnali, končali študij in se zaposlili ali pa so si ustvarili družine. Ker ne živi v Ljubljani, išče novo ekipo, ki se bo ogrela za idejo, ki pomeni odmik od klasične ekonomije in tržnega gospodarstva, v katerem živimo.

Nezaupanje v alternativne rešitve

Predsednica mariborskega društva za razvoj humanistike Zofijini ljubimci Aleksandra Žorž je dejala, da je tudi njihova časovna banka v mirovanju. Čeprav bi jo radi znova obudili, nimajo denarja za računalničarja, ki bi jim vzpostavil spletni portal, brezplačno pa doslej ni hotel nihče sodelovati. Pri denarju se je zatikalo tudi, ko je šlo za nujno promocijo njihove dejavnosti.

Ker v Sloveniji večina ljudi še vedno gleda na vse skozi denar, se nosilci ideje soočajo s težavo, kako vključiti v projekt čim več ljudi, je poudarila Žorževa. Postavlja se tudi vprašanje, kako projekt približati pravi publiki, kajti doslej se je vključeval predvsem srednji ali višji sloj, ki je v njem videl nadstandard, in ne potrebe po preživetju. Čeprav se zdi, da imajo že vsi doma računalnike, to ne drži, zato je za projekt težko pridobiti nižji sloj prebivalstva, ki je v socialni stiski, in bi storitve banke najbolj potreboval. Po njenem bodo zato morali nosilci idejo promovirati tudi na ulici.

Humanitarno delo na črno

V Sloveniji se je ideja ohranila očitno le v Šentjurju, prednost njihove časovne banke pa je v vzpostavljeni programski infrastrukturi. Tako ni odvisna od časa, ki bo tudi pri nas pokazal potrebo po novih ekonomskih modelih, ki bi ponudili rešitve za protislovja sedanje ekonomske ureditve in po mnenju mnogih izkoriščevalski sistem naredili znosnejši ter mu dali nekoliko več socialnega pridiha. V šentjurski banki, ki šteje 160 članov, se bojijo, da jih bodo začeli preganjati inšpektorji zaradi domnevnega dela na črno, čeprav gre za humanitarno dejavnost. Vodja projekta Jože Artnak je napovedal odprtje informativne točke v Celju, ki bi zagotovila zadostno kritično maso.

Dobro deluje tudi Menjalni krog Zasavje, kjer pa ne gre za klasično časovno banko, saj poleg storitev izmenjujejo tudi dobrine. Vodja Matej Burkeljc je povedal, da so krog iz Zagorja razširili še na Izlake, Hrastnik, Trbovlje in Litijo ter da imajo nekaj več kot sto članov. Dobijo se enkrat na mesec na več lokacijah, trgujejo pa s kuponi kuolm, ki je narečna beseda za premog. Menjalna vrednost z evrom je 1:1, ena ura dela pa je vredna pet evrov. Po spletu delujejo le informativno, vendar ga bodo nadgradili, tako da bo možno tudi spletno trgovanje.

Kot je še povedal Burkeljc, ni velikega razkoraka med ponudbo in povpraševanjem, na voljo pa je več dobrin kot storitev. Največ trgujejo z lokalno pridelano hrano, sadikami in semeni, če se pojavijo viški dobrin, pa jih odstopijo Rdečemu križu. V krog so zajeli vse generacije starosti od 18 do 60 let. Menjalni krog deluje tudi v Kamniku, v Sloveniji pa je najbolj razširjena Zelemenjava, katere cilj je, da na solidaren in zabaven način poveže vse navdušence dobrot in lepot z domačega vrta.

Razmah časovnih bank spodbuja kriza

Koncept časovnih bank je v 80. letih v ZDA vzpostavil dr. Edgar Cahn, ustanovitelj in predsednik društva Time Dollar USA. Zamislil si jih je kot nov in drugačen način prostovoljnega povezovanja in sodelovanja ljudi, predvsem sosedov v manjših skupnostih, ki ne bi temeljil na plačevanju z denarjem ali na »navadnem« prostovoljstvu, temveč bi uvedel menjavo storitev, znanj in spretnosti s pomočjo alternativne valute; v tem primeru časa. V ZDA deluje več sto časovnih bank, ki so vzpostavljene na lokalni ravni. Konec 90. let se je koncept skokovito razširil tudi v Veliki Britaniji. Časovne banke poznajo tudi v Kanadi, Čilu, Dominikanski republiki, na Portugalskem, Švedskem, Novi Zelandiji, v Južni Koreji in na Japonskem, kjer pomagajo predvsem pri skrbi za starejše in imajo štiri milijone članov. V Španiji in v Grčiji so doživele razmah, ko sta državi zašli v gospodarsko, finančno in socialno krizo.