»Če čakamo na druge, se nič ne zgodi«

Brežice – Avgusta sta na dvotedenske počitnice na grški otok Lezbos odšla s kovčkom pomoči za begunce. A želja pomagati se je iz majhne geste prelevila v vseslovensko dvodnevno akcijo zbiranja materialne pomoči, ki se je je nabralo za deset ton.

Eden izmed naših bralcev je ob predstavitvi vaše nominacije razmišljal, da vsakdo dočaka svojih pet minut, ko zgodovina s prstom kaže nanj, in da sta vidva v svojih briljirala. Mali človek torej lahko naredi velike korake za boljši svet?

Jure: Vsakdo je odgovoren, poklican in zmožen, da lahko kaj nekaj naredi sam, da ne čaka na nekoga drugega, da naredi prvi korak. Če čakamo na druge, se nič ne zgodi. Večinoma imamo možnost, da kaj naredimo. Midva sva to dokazala na dopustu. Večina ljudi je sicer sledilcev. A to ne pomeni, da moramo vsi biti voditelji. Ljudje ne potrebujejo voditeljev, če živijo po nekih univerzalnih načelih – če skrbijo za okolje, sočloveka, živali. Lahko si aktiven sam zase.

Kaj sta vidva?

Jure: Sva iniciatorja. Imava svoje ideje, jih dogradiva in poskušava iz tega izpeljati neko akcijo. A ne gre za pet minut najine slave. Gre za to, da je pet pred dvanajsto treba nekaj narediti za vse prebivalce tega planeta.

David: Teh najinih pet minut je najin slog življenja, načela, ki jih poskušava upoštevati, nekaj narediti.

Četrto leto zapored je Delova nagrada pristala v rokah ljudi, ki pomagajo drugim. Po mnenju preteklih Delovih osebnosti leta je to tudi izraz vse večje socialne ogroženosti Slovenije.

Jure: Država ni ogrožena, ogroženi pa so njeni državljani. Razlika med bogatimi in revnimi je vse večja. Moramo pa se zavedati, da je Slovenija še vedno ena najbogatejših držav na svetu. Zagotavlja brezplačno šolstvo, delno zdravstvo, veliko socialnih pravic.

David: Tudi če bi Slovenija bila najboljša, mora vedno napredovati. Nikoli namreč ne bo meja med revnimi in bogatimi dovolj majhna.

Jure: Ne obstaja samo materialna revščina, obstajajo tudi drugačne oblike revščine. Revščina je drevo z več koreninami. Vseh korenin država ne more odrezati. To moramo storiti sami. To se je pred kratkim pokazalo na referendumu.

Kako se vi osebno spopadate z eno takšnih korenin – sovražnim govorom, ki ste ga bili deležni tako rekoč vsi, ki ste pomagali beguncem?

Jure: Moj odgovor je večinoma molk, kar mogoče ni prav. Moj drugi odgovor so podobna nova dejanja, da bodo ljudje spregledali, da je moja pot prava.

David: Podobno kot midva so tudi drugi opazili, da so tisti, ki so proti nečemu, ponavadi zelo glasni, a ne naredijo ničesar, da bi izboljšali svet. Morda imajo delno tudi prav, a za to nič na naredijo.

Jure: Negativnih komentarjev je bilo zelo malo. Oderuh, zakaj pacientom česa ne narediš brezplačno, zakaj ne pomagaš našim otrokom. Ti ljudje zelo hitro poniknejo, ko jih vprašam: »Kdaj pa začnete zbirati pomoč za naše?« To so salonski priložnostni humanitarci, ki so res le nekonstruktivni kritiki. O domnevnem oderuštvu v zobozdravstvu pa bi rad dejal, da sem iz javnega zavoda odšel v zasebno samoplačniško ordinacijo zaradi mobinga. Hotel sem delati prek zavarovalnice, a koncesije nisem dobil, čeprav sem si za to prizadeval šest let.

Nekateri mediji so se sovražnemu govoru uprli z ukinitvijo komentarjev. Kako se boriti proti tej nestrpnosti?

Jure: Z ozaveščanjem in novimi dejanji. In s spoštovanjem zakonov in ustave, saj je vsakršno ščuvanje proti drugačnim ne samo protizakonito, ampak tudi protiustavno. Ne smemo pozabiti na kršitelje zakonov. Glede tolerance pri sovražnem govoru je letvica postavljena previsoko. Znano mi je, da se povzročitelji sovražnega govora ne procesirajo; morda zaradi slabo napisanega zakona ali slabega izvajanja zakona.

Kljub nekaj izgubljenim prijateljem ste leta 2015 pridobili več novih. Kdo so ti?

Jure: Za tiste, ki so odšli, sem vesel. Njihovih stališč v vsakdanjem druženju ne moreš pozabiti. Večina novih prijateljev je humanitarcev. Izpostaviva lahko Majo Ahac, predsednico Adre, ki je v Sloveniji vodila zbiranje humanitarne pomoči za begunce na Lezbosu. Postala je ena najinih boljših prijateljic. Družijo nas predvsem dejanja. Bolj smo si podobni po tem, kar naredimo, kot pa po tem, kaj govorimo. Jenny James z Nove Zelandije je na Lezbosu od junija, tam je sprejela pomoč Slovenije, saj sva midva z istim letalom odšla domov. Ravno danes (pogovarjali smo se v nedeljo, op. a.) je odprla prehodno hišo za 50 beguncev na otoku. S štirimi, petimi begunci, ki so zdaj vsi v Nemčiji, sva ostala v stikih.

Jesenska podpora ograjam in referendum nakazujeta, da strpnost še nima domovinske pravice v Sloveniji. Kako s tega vidika gledate na izjemen poletni odziv Slovenije na akcijo zbiranja pomoči za beguncem na Lezbosu?

Jure: Gotovo se je iz avgustovskega navdušenja rodilo upanje, da se bo Slovenija odzvala lepše kot Madžarska. A postali smo Madžarska 2.0 – smo še hujši kot oni. Ograje smo postavili po nepotrebnem. Nad letom pa vseeno nisem razočaran. Narejen je bil majhen korak naprej. Mislim na referendum. Ljudje, ki so nasprotovali prvemu družinskemu zakoniku, zdaj pravijo, da so za ureditev istospolnih partnerskih zvez in pravic, razen glede posvojitve otrok. Slepili bi se, če si ne bi priznali, da gre za napredek. To je neizogibna smer. Nasprotnikom ne bo nikoli uspelo obrniti Slovenije v drugo smer, da bi ta naredila korak nazaj.

Kaj si vi želite od Slovencev v letu 2016?

Jure: Za tiste, ki mislijo, da nismo državljani istega sveta, jim želiva, da se nikoli ne znajdejo v situaciji, v kateri bi morali reševati lastno kožo, čeprav so oni to pravico odrekli nekomu drugemu. Za vse druge pa srečno in vse dobro.

David: V času najhujše begunske krize je bil v Brežicah kar močan potres. Hitro lahko izgubiš vse svoje imetje in postaneš begunec v lastni državi.