Tiskane izdaje
Ljubljana - Kdaj spregovorimo o nasilju nad ženskami? Ko obeležujemo mednarodne dneve boja proti tej obliki nasilja ali ko poročamo o še enem umoru v družinskem okolju. V drugih dneh so udarci za stenami doma praviloma stvar partnerjev ali njune ožje družine. A s smrtjo se konča dolgotrajni nasilni proces, ki bi ga morali znati predvideti in preprečiti. In besede so očitno premalo.
O preprečevanju nasilja v družini so konec osemdesetih let dvajsetega stoletja prve spregovorile feministične skupine in ženske nevladne organizacije. Celotne družbe se je problematika dotaknila šele dobro desetletje kasneje, s kampanjo Kaj ti je, deklica? Tedaj so se začele tudi pomembne zakonodajne spremembe.
Toda številni strokovnjaki, ki delajo z žrtvami nasilja, zdaj že drugo leto zapored opozarjajo, da je bilo sodelovanje med strokovnimi službami pred leti boljše. Ob vsakoletnih kampanjah se morda zdi, da so veliko naredili za ozaveščanje ljudi o ničelni toleranci do nasilja, a ko poskušajo pomagati v konkretnih primerih, se vse pogosteje izkaže, da bi bilo treba znova vzeti črko a iz abecede ukrepov za preprečevanje nasilja nad ženskami. »Namesto da bi bilo letos bolje, izboljšanja stanja ni,« pravi Špela Veselič, vodja programov v društvu SOS-telefon.
Nasilja ni več, vendar ga ni niti manj. Vsekakor se o njem več govori. Oglašati so se začele tudi tiste ženske, ki so doslej molčale: na primer izobraženke, ki se dobro zavedajo, kaj jih čaka, če se odločijo izstopiti iz procesa zlorabe in trpinčenja. Vedo, da bodo pristojni morda raje prisluhnili urejenemu in artikuliranemu moškemu kot ženski, ki jo je zaznamovalo večletno nasilje. Prenašala ni le udarcev, ampak tudi ponižanje.
Med najpogostejšimi oblikami nasilja v družini so namreč psihično nasilje, čustveno izsiljevanje in manipulacije. Vse več je ekonomskega nasilja. Med žrtvami je od 90 do 98 odstotkov žensk, moški so ponavadi povzročitelji. Kadar so žrtve, gre najpogosteje za enkraten dogodek. Poleg žensk, ki doživljajo neposredno nasilje, so najbolj ogroženi otroci, ki so priče nasilja. Vsak otrok s to izkušnjo je otrok preveč.
Še vedno prepogosto pogledamo stran
»Mrtvim ljudem namenjamo več pozornosti kot živim. Pri opravičevanju nasilja v družini se zatekamo k stereotipom. Alkohol v sodnem postopku velja za olajševalno okoliščino, čeprav smo ga na cestah prepovedali,« nesmisle, povezane z dojemanjem nasilja v družini, povzema Neža Miklič, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto pri Generalni policijski upravi.
V nevladnih organizacijah, policiji, centrih za socialno delo in drugih javnih službah so že konec devetdesetih letih dvajsetega stoletja začeli ozaveščati družbo, da je izstopanje iz nasilja proces, pri katerem moramo pomagati vsi, in ustanavljati multidisciplinarne time. Poldrugo desetletje pozneje bi lahko zato upravičeno pričakovali, da bo vsakoletna kampanja, ki spremlja mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, obroben dogodek; akcija, ki se pač spodobi. A podatki vsako leto znova pokažejo, da je zelo potrebna.
Do junija letos je bila po podatkih policije 901 ženska žrtev kaznivega dejanja nasilje v družini. V istem obdobju je bilo ubitih oziroma umorjenih 68 žensk. »Ni vsak umor povezan z nasiljem v družini,« opozarja Neža Miklič, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Generalni policijski upravi. »Res pa je, da do njega pogosto pride, ko se ženska odloči, da bo zapustila nasilnega partnerja; ko ta torej izgubi moč in nadzor nad njo. Če ne bo njegova, je pač ne bo.«
Tudi predstavnice nevladnih organizacij opažajo, da pri preprečevanju nasilja nad ženskami od lani tako rekoč ni sprememb, čeprav bi jih pričakovali. »Ker se slabša tudi ekonomski položaj žensk, te še teže odhajajo iz nasilnega odnosa,« poudarja Špela Veselič, vodja programov v društvu SOS-telefon, ki skupaj z Društvom za nenasilno komunikacijo, zavodom Emma, Žensko svetovalnico in Pravno-informacijskim centrom in zavodom Papilot že vrsto let opozarja, da nasilja v družini na Slovenskem ni malo in da smo do njega še vedno preveč strpni. V teh nevladnih organizacijah žrtvam ponujajo različne oblike pomoči – od krizne namestitve do psihosocialnih in skupinskih terapij, svetovanja in zagovorništva.
V Sloveniji sicer imamo kakovosten zakon o preprečevanju nasilja v družini, težava pa je v njegoven izvajanju. Kljub temu je po njenih besedah veliko bolj pereče to, da stvari ne delujejo na sistemski ravni. Istanbulska konvencija, ki različnim institucijam nalaga določena opravila in od držav podpisnic zahteva, da se preprečevanja nasilja v družini lotijo sistemsko, je zdaj menda v medresorskem usklajevanju in naj bi bila končno le ratificirana.
»Zelo je problematično, da imajo žrtve še vedno premalo informacij in da dostop do pomoči – razen varnih hiš, ki jih lahko izpostavimo kot primere dobre prakse – ni dovolj razpršen po vsej državi. Veliko lokalnih skupnosti ne podpira nujno potrebnih neodvisnih svetovalnih programov. Marsikje se lahko žrtve obrnejo samo na centre za socialno delo in policijo, kar pa največkrat ni dovolj, saj gre za kočljive odnose med partnerjema, ki bi jih morali sistemsko in kontinuirano reševati.
Vsak policist, ki gre v intervencijo, mora vedeti, zakaj je treba ugotavljati znake kaznivega dejanja, in da ne kaže samo napisati položnice zaradi kršitve javnega reda in miru. In vsaka socialna delavka mora vedeti, kako težko žrtev poišče pomoč; da ji je treba prisluhniti in ji verjeti, da je ne gre obsojati in da je treba razumeti dejavnike, zaradi katerih ostaja v nasilnem odnosu. Pogosto pa je rešitev, ki ji ponudijo, namestitev v varni hiši, ki pa ni prava za vse, ampak samo za nekatere. In če ženska reče, da tega ne želi, to razumejo kot njeno nesodelovanje. Zato bi morali tudi zunaj Ljubljane iskati načine, da bi žrtvam pomagali še s kako drugo obliko pomoči,« opozarja Špela Veselič.
