Če zmanjka zdravil, ni treba iti na urgenco

Ljubljana – Kljub velikim naporom zdravnikov in vseh zaposlenih v ambulantah nujne medicinske pomoči (urgencah) je po oceni zdravnikov vse več nezadovoljstva pri bolnikih in zdravnikih. Kako izboljšati dostopnost in povečati zadovoljstvo? Kdaj in kako torej na urgenco?

Urgentna pomoč se velikokrat začne s klicem bolnika ali njegovega svojca na številko 113. »Trudimo se, da z vsakim klicateljem vzpostavimo dobro komunikacijo. Nujno je, da pove, kako mu je ime, kje je bolnik ali poškodovanec in da pove telefonsko številko, iz katere kliče. Vprašamo ga po nekaterih bistvenih značilnostih stanja poškodovanca ali bolnika, od katerih je odvisno, ali bomo poslali na teren motor, helikopter, rešilni avtomobil, ali bo v njem zdravnik, ali bomo poklicali tudi gasilce, policijo, potapljače. Že med pogovorom začne teči reševalna akcija. Odkar je kriza, je več ljudi, ki nas kličejo, neprijaznih in verbalno agresivnih. To je škoda, ker teže dobimo prave informacije,« je povedal Andrej Fink, vodja Reševalne postaje Ljubljana.

»Tisti, ki odloča, prevzame nase veliko breme. Ko pošljemo zadnji reševalni avtomobil na teren, ne moremo po naslednjega nujnega bolnika poslati nikogar,« je pojasnila stisko zaradi omejenih virov Ksenija Kmetič, zdravnica, ki prav tako stalno dela na urgenci, in s tem opozorila na veliko škodo, ki jo povzročijo (na srečo redki) lažni klici.

Reševalci pripeljejo v bolnišnice vsako leto od 200 do 300 zelo hudo poškodovanih, večina poškodovancev pa je lažje poškodovanih in pridejo sami. Na ljubljanski poškodbeni urgenci sprejmenjo vsak dan od 200 do 250 poškodovancev, zanje skrbi pet ali šest zdravnikov. Njihova največja travma je, da nimajo časa za pogovor s poškodovanci. »Potrebovali bi eno uro na dan, da bi se z vsakim poškodovancem malo pomenili, a je nimamo. Slovenci dobro razumemo trpljenje drugih. Če pacienti vedo, zakaj je treba čakati in koliko časa bodo še čakali, so zelo potrpežljivi. Odkar imamo rdečo luč, ki pomeni, da imamo življenjsko ogroženega poškodovanca, pacienti na hodnikih lažje čakajo,« je povedal Aleš Fischinger, kirurg iz UKC Ljubljana.

Poleg poškodovancev pridejo v nujne ambulante tudi bolniki z raznimi boleznimi. Urgentne ambulante UKC (splošna urgenca, internistična prva pomoč, nevrološka, pediatrična in druge urgence) sprejmejo okoli 150.000 bolnikov na leto. Po podatkih zdravnikov je približno polovica nenujnih bolnikov, med njimi precej takih, ki pridejo resnično po nepotrebnem.

Kateri razlogi so neprimerni za obisk urgence? »Če bolniku v nedeljo zmanjka zdravil, ki jih sicer redno jemlje, če ima bolečine, na primer v križu, ki se vlečejo že dlje časa in se ne poslabšujejo; ravno tako urgenca ni pravo mesto za bolnike, katerih zdravnica je morda na porodniški, ker je na voljo nadomestna zdravnica,« odgovarja Nena Kopčavar Guček iz Zdravstvenega doma Ljubljana. Opozori, da prihaja tu in tam kakšna pacientka na urgenco zelo pogosto, tudi 100-krat na leto, s čimer si dela škodo, saj se lahko zgodi, da zdravniki morda v zanjo kritičnem trenutku niso več tako zelo pozorni. Na ljubljansko urgenco prihajajo tudi bolniki iz okoliških krajev, čeprav imajo urgentne ambulante bliže domu, a bolj zaupajo urgenci v UKC. Nenujni bolniki prihajajo predvsem zato, da bi zaobšli redne čakalne vrste za diagnostične preiskave. Z bolniki prideta na urgenco vedno vsaj eden ali dva spremljevalca, torej nista v službi, s čimer se dela gospodarska škoda.

Zaradi naštetih razlogov so zdravniki na okrogli mizi Kdaj na urgenco, ki sta jo organizirala Zdravniška zbornica in Slovensko zdravniško društvo, opozorili, da so potrebne organizacijske spremembe, pa tudi navodila zdravstvene blagajne, kdaj naj bolniki obiščejo urgenco. Zdravniki, ki jih je že itak premalo, imajo ob množici čakajočih premalo časa za vsa pojasnila bolnikom.