Celo za najbolj poškodovane zmanjkuje denarja

Število poškodovancev v nedavni balonarski nesreči je bilo na meji, ki jo je Slovenija še zmogla.
Objavljeno
16. september 2012 10.38
lvi_balonarska nesreca
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ob veliki balonarski nesreči na Ljubljanskem barju pred slabim mesecem so bile vse oči uprte v Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, v katerem so sprejeli največ, kar 21 ponesrečencev. Na kliničnem oddelku za plastično kirurgijo in opekline so še trije hudo opečeni. Zdravniki in sestre zdaj že četrti teden zapored dan in noč skrbijo zanje. Vsak od najhuje poškodovanih je bil operiran že večkrat. Zadnjo operacijo moškega, ki je imel opečenega več kot 40 odstotkov telesa, so opravili v sredo.

Predstojnik oddelka, kirurg prof. dr. Uroš Golobič Ahčan, je v četrtek, ko smo ga obiskali, presodil, da večjih posegov opečeni iz balona ne bodo potrebovali več, toda pri tako obsežnih opeklinah zapleti niso izključeni. »Operiranec še ni zunaj življenjske nevarnosti, še vedno so možne hude okužbe in zaplete,« je povedal. Okužbe in zapleti so pri kritičnih, torej življenjsko nevarnih opeklinah nasploh zelo pogosti.

Kritičnih 49 stopinj Celzija

Opeklina je rana, ki lahko nastane različno pri opeklinski poškodbi zaradi delovanja toplotne, kemične, električne energije na tkiva ali zaradi sevanja (radiacije). Najpogosteje so opeklinske rane posledica dotika kože ali sluznice z vročimi tekočinami (paro, vrelo vodo, oljem) in delovanja toplotne energije v obliki suhe vročine (plamena, razbeljene kovine, vročega zraka). Za poškodbo kože je »kritična« temperatura 49 stopinj Celzija. Že kratkotrajna izpostavljenost kože temperaturi, višji od 49 stopinj, celice poškoduje. Pri temperaturi nad 50 stopinj Celzija se nepopravljivo okvarijo celice kože - odmira tkivo, zaradi opekline pa lahko »zboli« vse telo. »Stik toplotnega vira s kožo povzroči takojšnjo neposredno okvaro tkiva in območje ishemije, v katerem poteka burna lokalna vnetna reakcija. Glede na temperaturo in čas trajanja stika toplotnega vira s kožo se pojavita takojšnja neposredna okvara tkiva in pozna okvara tkiva, ker sta motena pretok krvi in izmenjava kisika. Celični odgovor na vročino ni niti povsod enak niti statičen. Znano je, da se po opeklinski poškodbi še od 24 do 48 ur dogajajo velike spremembe v prizadetem tkivu. Pri obsežni opeklini se lokalna vnetna reakcija lahko v nekaj dneh sistematizira,« je pojasnil prof. Ahčan.

Tudi do 17.000 opečenih na leto

Pogosto pa ni prizadeta le koža, ampak tudi dihalne poti in pljuča. »Vdihavanje vročega zraka povzroči opeklino oziroma termično okvaro sluznice zgornjih dihal do glasilk. Strupeni plini, ki nastanejo pri gorenju, zlasti pohištva, polivinilklorida, poliuretanske pene in podobno, prodrejo globoko v pljuča in povzročijo kemično okvaro. Zastrupitev z ogljikovim monoksidom je eden glavnih vzrokov smrti pri poškodovancih v požarih in je lahko pridružena inhalacijski poškodbi,« pove sogovornik.

Zaradi opeklin ljudje zelo pogosto obiščejo zdravnika. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja je v zadnjih letih obiskalo zdravnika med 9645 in 17.538 bolnikov na leto. Največji delež opeklinskih ran je med 15. in 64. letom (60 odstotkov), druga najpogosteje opečena starostna skupina so otroci med enim in petim letom (petina), približno desetina je otrok, starih od pet do 14 let, desetina je odraslih nad 65 let. Na splošno so v vseh starostnih skupinah zaradi življenjskega sloga in vedenjskih navad pogosteje opečeni moški. Približno 300 poškodovancev na milijon prebivalcev potrebuje bolnišnično zdravljenje. V bolnišnico so sprejeti zaradi velike površine rane ali zaradi spremljajočih zapletov in poškodb. Med njimi je kar nekaj poškodovancev zaradi opeklin v kritičnem življenjskem stanju.

Ko je telo skoraj brez kože

»Največ kritičnih opeklin se zgodi pri eksploziji plinske jeklenke, ko ljudje v alkoholnem opoju zaspijo s prižgano cigareto, pri različnih industrijskih nesrečah in v avtomobilskih nesrečah,« je iz svojih dolgoletnih izkušenj povedal dr. Uroš Ahčan. Opekline so kritične, kadar je opečene več kot 60 odstotkov telesne površine pri odraslem človeku, ne glede na globino poškodbe, ali 30 odstotkov kože pri otrocih, kadar globoke opekline zajamejo več kot 10 odstotkov površine telesa, kadar ima poškodovanec poleg opekline tudi druge poškodbe, opekline dihal ali pridružene bolezni. Kritične so tudi opekline, ki jih povzroči električni tok visoke napetosti.

V praksi kirurgi na opeklinskem oddelku zdravijo torej tudi opečence, katerih koža je tako rekoč po vsem telesu spremenjena v usnjat oklep. Pred presaditvijo to poškodovano kožo izrežejo in poškodovanec je začasno brez zgornjih plasti kože. Zelo nevarne so opeklinske rane celega uda, torej roke ali noge, prav tako opeklinska rana, ki prizadene ves obseg prsnega koša. »Pred leti smo imeli mlado poškodovanko iz Avstrije, ki je bila poškodovana v letalski nesreči. Trije iz letala so umrli na kraju nesreče, ona pa je prišla do prve hiše po pomoč, nato jo je helikopter prepeljal v UKC. Opečene je bilo 90 odstotkov površine kože,« je povedal sogovornik. V Ljubljani so ji z velikim trudom rešili življenje.

Za presaditev najboljša lastna koža

V takih primerih opravijo zdravniki naprej nujne posege za ohranitev življenja. »Zelo pomembno je dajanje prve pomoči na terenu, pri kritičnih opeklinah je vedno treba tudi umetno predihavati poškodovanca. Takoj po sprejemu v bolnišnico pa opravimo prve nujne operativne kirurške posege. Hudo opečen človek potrebuje več postopnih operacij glede na splošno zdravstveno stanje in velikost opekline v razmiku nekaj dni. Kožo je namreč treba presaditi,« je povedal dr. Ahčan. Za presaditev je najboljša lastna koža. S posebnim skalpelom jo kirurg po plasteh izreže s telesa. Ker ima zaradi obsežnosti opeklin na voljo malo nepoškodovane kože, to kožo kirurg v posebni napravi razreže v tako imenovani mrežasti presadek, s katerim poveča površino odvzete kože in ki je lahko glede na izvorno kožo 1,5- do trikrat večji, v nekaterih primerih pa je tudi do šest- ali devetkrat tolikšen kot odvzeta koža. Če lastne kože ni dovolj, kar je pri kritični opeklini pravilo, si pomagajo tudi s kožo dajalcev. Presadki kože, dobljeni pri multiorganskem odvzemu tkiva umrlega darovalca organov, »čakajo« do uporabe pod posebnimi pogoji v kožni banki, ki jo v UKC Ljubljana ravnokar prenavljajo. Pri kritični opeklini lahko zdravniki uporabijo tudi industrijsko pripravljene kožne nadomestke. Kožne presadke položijo na prizadeto površino telesa, s katere so še prej po posebni metodi tangencialnega izreza (postopnega odstranjevanja kože po plasteh) odstranili mrtvo kožo. In zanimivost: to metodo, ki je uveljavljena še danes po vsem svetu, je razvila leta 1966 slovenska zdravnica dr. Zora Janžekovič. Že takrat je bila Slovenija na področju opeklin vodilna v svetu in po znanju slovenski zdravniki tudi danes ne zaostajajo.

Med eno operacijo navadno izrežejo največ petino mrtvine. In nato še kožne presadke (iz zdrave kože). Ravno zato je pri obsežnih opeklinah potrebnih več operacij. Vsaka traja od štiri do pet ur. Operacijska dvorana mora biti segreta nad 30 stopinj, da se poškodovanec ne podhladi. Zdravljenje opečenih je izjemno drago, operacije so zelo drage. V Nemčiji so izračunali, da stane v povprečju zdravljenje vsakega odstotka opečene kože 4600 evrov, v Avstraliji 6300 dolarjev, V ZDA pa se cena povprečne oskrbe obsežnih ali globokih opeklin z več kot 96 urami umetnega predihavanja poškodovanca in kožnimi presadki giblje okoli 350.000 dolarjev. Dan oskrbe v bolnišnici stane v ZDA v povprečju od 3000 do 5000 dolarjev. V Italiji plača zavarovalnica za inhalacijsko poškodbo s hospitalizacijo več kot 30 dni 71.183 evrov. Pri nas dobi UKC Ljubljana za kritičnega opečenca okoli 60.000 evrov, kar niti približno ne pokrije niti materialnih stroškov, izvemo. Eden največjih stroškov so kožni nadomestki. Kožni nadomestek v velikosti ene dlani, to je enega odstotka kože, stane 2000 evrov, za 60-odstotno opeklino torej 120.000 evrov. Pri operacijah opečenih je potrebne tudi veliko krvi in krvne plazme. Pri poškodovanki iz Avstrije v letalski nesreči, ki jo je omenil sogovornik, so porabili 12 litrov krvi, za kar je potreben cel avtobus krvodajalcev. Opečeni so v bolnišnici precej dolgo. Če ni zapletov, se šteje, da je treba biti za vsak odstotek opečene koče v bolnišnici en dan. Torej pri 60-odstotni opeklini dva meseca, če se ne pojavi sepsa ali kak drug zaplet pri splošnem zdravstvenem stanju opečenca.

Požrtvovalna skupina mnogih strokovnjakov

»Zdravljenje opečencev zahteva požrtvovalen multidisciplinarni tim, v katerega so vključeni center za intenzivno terapijo, kirurgi, anesteziologi, infektologi, saj so pogosta vnetna stanja, psihiatri, nutricionisti, ker je potrebna posebna prehrana, bolniki potrebujejo respiratorno fizioterapijo, kadar gre za poškodbo dihal, fizioterapevti, delovni terapevti, socialni delavci, za otroke tudi pediatri, vzgojitelji in učitelji, mikrobiologi in seveda zdravstvena nega. Zdravljenje ni končano, ko je bolnik odpuščen iz bolnišnice, ampak pogosto trajata rehabilitacija in resocializacija vse življenje. Potrebujejo tudi večkratno korekcijo brazgotin, ponovne operacije, estetske in funkcionalne korekcije. Na opeklinski brazgotini se lahko razvije tudi posebna vrsta kožnega raka.«

Število poškodovancev v nedavni balonarski nesreči je bilo na meji, ki jo je Slovenija še zmogla. Kako smo pripravljeni na večjo množično nesrečo, požar v diskoteki ali trgovini, kjer je lahko v trenutku več deset ali sto opečenih?

»Nikoli ne moreš biti popolnoma pripravljen, ker vsega ne moreš predvideti. Toda prav množične nesreče dokazujejo, da potrebujemo vsaj nekaj rezerve v zmogljivostih zdravstva. V UKC pa center intenzivne terapije (CIT) poka po vseh šivih že v normalnem dnevu, bolniki včasih ležijo tudi na zasilnih posteljah. Enako je tudi v drugih večjih bolnišnicah.

Bitka za boljše delovne razmere

»Posebno težavo pomeni tudi izrabljena in zastarela oprema. Nedopustno je, da moramo zdravniki za vsako, tudi za nujno potrebno opremo, ki je namenjena zdravljenju bolnikov, prositi, se boriti, utemeljevati, iskati donatorje, sponzorje in mecene. To nas utruja in nam jemlje energijo, namenjeno zdravljenju, operacijam, raziskovanju in pedagoškemu delu. Ne vem, v kateri drugi službi zaposleni vsak dan prosijo za osnovna delovna sredstva. Če jih nimajo, preprosto ne delajo. Zavedamo se krize in razumemo vodstva bolnišnic, ki morajo hkrati reševati več kritičnih razmer, težko pa razumem, kako lahko na eni strani brez vsakršnih težav sprejmemo 50 odstotkov podražitev bencina, hkrati pa se znižajo sredstva za zdravstvo. Kljub temu ne protestiramo in brez čudenja pričakujemo prvovrstno in takojšnjo zdravstveno uslugo,« opozarja na absurdnost dogodkov v naši državi prof. Ahčan.

»Pri zdravljenju kritičnih opečencev je potrebno zelo naporno, požrtvovalno delo 24 ur na dan ne glede na praznike in nedelje, zato je opeklinskih centrov v svetu vse manj. Bolnišnice morajo delovati po ekonomskih načelih. Opeklinski oddelki pa so zaradi samega dela obsojeni na negativno finančno stanje in zato v bolnišnicah nezaželeni. Pred leti nam je vodstvo UKC uspelo prepričati, da je opeklinski center nujno potreben, čeprav zasedenost postelj ni vsak dan stoodstotna. To se je izkazalo tudi pri zadnji nesreči, ko smo sprejeli štiri poškodovance, hkrati pa smo na oddelku že zdravili šest hudo opečenih ljudi.« Ves čas najinega pogovora le nekaj metrov stran od najhuje opečenih in drugih bolnikov, ki visijo na nitki med življenjem in smrtjo, neznosno vrta sveder. »Hematologijo pod nami obnavljajo,« pojasni sogovornik. A to ni nič novega. V UKC se zadnja leta stene nenehno tresejo od različnih neskončno dolgih gradbenih posegov.

»S strokovnega stališča bi bilo treba ustaviti dela, toda na drugi strani čakajo na boljše razmere življenjsko ogroženi hematološki bolniki. Seveda pa bi lahko z vsemi izgubljenimi milijardami zgradili stotine sodobnih zdravstvenih centrov, jih sodobno opremili ter zaposlili nove zdravnike in drugo medicinsko osebje in, ne nazadnje, ob prostem pretoku evropskih bolnišnic in bolnikov tržili v korist vseh,« je dejal prof. Uroš Ahčan.