Centre za krepitev spomina potrebujejo tudi druga mesta

Celje – Koliko je pri nas ljudi z demenco, ni znano, saj njihove obravnave nihče ne spremlja. Je pa demence vedno več, ugotavlja Alenka Vodončnik iz Centra za krepitev spomina v Celju, kjer več kot sto udeležencev in okoli 20 predavateljev še danes sodeluje na bilateralni konferenci o razvoju storitev za obvladovanje demence do leta 2020.

Konferenco financira Norveški finančni mehanizem, ki je zagotovil denar tudi za projekt Živeti z demenco, v okviru katerega so v Celju pred letom in pol odprli Center za krepitev spomina. Z Vodončnikovo smo se pogovarjali o delovanju centra, ki poslanstvo nadaljuje, čeprav je vir norveškega denarja presahnil.

Kaj je bil cilj projekta Živeti z demenco?

Oblikovanje takšnih storitev, ki so za obolele za demenco in njihove svojce uporabne, in da jih potem res uporabljajo. Osebe z demenco in njihovi svojci so povedali, kaj potrebujejo, pogrešajo, kaj si želijo, da bi bilo v skupnosti organizirano. Novembra 2015 smo odprli Center za krepitev spomina, ki ima danes dve lokaciji, ena je v domu za starejše, druga na Hudinji pri Centru za socialno delo.

Kaj so uporabniki pogrešali?

Čeprav se pogovarjamo o demenci in smo bolj odprti, je ljudem še vedno težko povedati, da imajo demenco. V preteklosti so jo šteli za najhujšo obliko norosti in ti ljudje so bili v resnici stigmatizirani. Zato so pogrešali, da bi lahko govorili o stvareh, ki se jim vsak dan dogajajo, povedali, da pozabljajo, in da bi imeli zagotovljeno kakovost bivanja, ki ni zelo drugačna od običajnega življenja. Svojci pa so predvsem pogrešali druženje s svojci drugih bolnikov, da se lahko o podobnih situacijah pogovorijo. Pogrešali so tudi strokovno podporo, pomoč in informacije: kje dobiti nasvete, storitve, kako čim prej do diagnoze, zdravil, ki lajšajo simptome. Vse te informacije si želijo dobiti pri eni osebi na enem mestu.

To je pilotni projekt.

Decembra smo projekt končali, vendar aktivnosti kljub izteku financiranja v malo okrnjeni obliki še izvajamo. Imamo tedenska srečanja za ljudi z demenco s sprehodi, kognitivnimi vajami, obiskom kulturnih dogodkov. Dvakrat na leto organiziramo vikend srečanja, da pokažemo svojcem in ljudem z demenco, kako lahko kljub bolezni kakovostno skupaj preživijo prosti čas. Spominčica, ki je naš tesni partner, izvaja Alzheimer Cafeje, kjer lahko svojci dobijo nasvete oziroma poslušajo predavanja o demenci.

Načrtujete, da bi projekt bolj konkretno zagnali?

Seveda. Oddali smo že dve prijavi za nadaljnje financiranje, dokler ne bo stvar sistemsko urejena. Demenca je pojav, ki bo vedno bolj napredoval, čedalje več bo obolelih, že zaradi staranja družbe, in to je stvar, ki mora biti sistemsko rešena na nacionalni ravni; od programov, aktivnosti do financiranja. Do takrat pilotno testiramo uporabnost določenih aktivnosti v lokalnem okolju. Danes je kolegica iz Norveške povedala, da nič ne zaostajamo za njimi, čeprav imajo oni že dvajset let razvite storitve za obvladovanje demence. Pomembno bi bilo še ozaveščanje policistov, gasilcev, trgovcev ..., oseb, ki so vsak dan v stiku z ljudmi, da bi razumeli, da nekdo, denimo, ni hudoben, ampak bolan.

Kako je drugod po Sloveniji?

Center za krepitev spomina, ki je nastal po vzoru Memory Clinic, ki jih poznamo po zahodni in severni Evropi, je prvi takšen pri nas. Želimo, da se razširi, saj potreba obstaja ne samo v okvirih domov za starejše, ampak tudi zunaj.

Bo rešitev zakon o dolgotrajni oskrbi?

Šele lani smo dobili prvo strategijo za obvladovanje demence do leta 2020 in v pripravi je zakon o dolgotrajni oskrbi. Če bi bil včeraj sprejet, bi bilo prepozno. So pa predstavniki ministrstva za delo in ministrstva za zdravje povedali, da naj bi bil ta mesec kot predlog pripravljen za usklajevanje.