Tiskane izdaje
»Ali je risanje grafitov poseg v objekt, enak kakšnemu konstrukcijskemu posegu? Ali grafit dela škodo objektu? Mu poslabšuje spomeniškost? Nič od tega. Kakršenkoli grafit na Njivi, ki so jo vse dosedanje občinske oblasti prepustile propadanju, je boljši od tistega, kar je pod njim − umazane, dolgočasne in ponekod uničene fasade,« se je odzval Branko Arnšek, upokojeni namestnik direktorja rudniškega stanovanjskega podjetja Spekter. Ta je lastnik objekta na Njivi s sporno poslikavo, na katerega je Mateja Zupan, inšpektorica ministrstva za kulturo, naslovila svoj poziv s korektno opombo, da na objektu gradbena škoda sicer ne nastaja. Zgodba o propadanju 120 let stare Njive, soseske z osmimi hišami, iz katerih so preselili večino stanovalcev, ima dolgo brado. Tista o grafitih je stara le dve leti.
Obraz rudarja iz tradicionalnih motivov
Aprila 2014 je Punkt, trboveljski center kreativnih industrij kreativke Tadeje Bučar, od Spektra prevzel ključ dela pritličnih prostorov na številki 23. »Našli smo kupe umazanije, prostore, nevarne zdravju; umazanijo smo nosili ven z lastnimi rokami. Šest mesecev smo potrebovali, da smo dve stanovanji naredili spet uporabni,« se spominja Bučarjeva.
Tadeja Bučar Foto: Osebni arhiv
Grafiti so bili ključno dejanje oktobrskega odprtja: »Portugalec na izmenjavi v Trbovljah se je poglobil v zgodovino Trbovelj, se pozanimal v literaturi o nas, o našem umetniku Janezu Knezu, ki je tudi v rudniški vašhavi napravil čudovito poslikavo. Gomez je mozaik delčkov z motivi iz naše tradicionalne likovne umetnosti povezal v obraz rudarja in mu v levo ramo vtetoviral zapis 'santa Barbara', sveta Barbara, zavetnica rudarjev. Vse luknje in napake v fasadi je vkomponiral v grafit, da so videti kot del poslikave, in ne kot znak razpadajoče fasade.«
Enako so mladi, ki se zbirajo okrog Punkta, poslikali drvarnice ob Njivi. Odkar se je Bučarjeva odločila sedež Punkta iz Trbovelj preseliti v Zagorje, se jim dogajajo čudne stvari, pravijo.
Poslikave z dovoljenjem lastnika
Arnšek je za Delo zagotovil, da mladi oziroma Punkt niti ene same črte s čopičem niso potegnili brez dovoljenja. To je Bučarjevi za začasna slikopleskarska dela na Njivi 23 podpisal lastnoročno. Že leta 2014 pa je, se spominja, prejel klic s celjskega zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pravi, da se imena sogovornice ne spomni, toda povedala mu je, da je dobila prijavo iz Trbovelj. Že takrat so nekoga motili grafiti na Njivi.
»Zanimalo jo je samo, ali smo mladim poslikave dovolili. Moje zagotovilo in informacija, da je v načrtu celovita prenova soseske, sta ji zadoščala,« pravi Arnšek, ki večji del krivde za vse, kar se dogaja s sosesko zdaj, pripisuje neodločnosti prejšnjega župana Vilija Trevna. Ta se kljub mnenju posvetovalnega organa − sveta arhitektov, ki so bili za to, da porušijo spomeniško zaščitene hiše na Njivi, nikoli ni odločil za radikalen in resnici na ljubo tudi drag poseg: rušenje bi jih stalo od osem do deset milijonov evrov. Spekter, dodaja Arnšek, se je pri tedanjem kulturnem ministru Žigi Turku že dogovoril tudi o umiku spomeniške zaščite s polovice objektov: »Žal so ga nedolgo po tistem odstavili in naslednik je vsemu, čemur je Turk prikimal, rekel ne.«
Grafiti: tudi z drvarnic morajo izginiti. Foto: Roman Šipić/Delo
Ne je grafitom na Njivi zdaj rekla tudi kulturna inšpektorica, sklicujoč se na zakon o varstvu kulturne dediščine. Spektru je naložila, da jih v štirih mesecih odstrani in poskrbi tudi za nepovabljene obiskovalce objektov. Direktor Spektra Stane Sotlar, ki ga poslikava osebno ne moti, ocenjuje, da jih bo odstranjevanje stalo več kot tisoč evrov.
