Čeprav si sam svoj šef, obstajajo omejitve

Ljubljana – Državno tožilstvo je pred kratkim, kot ocenjuje, pred vrhovnim sodiščem dobilo pomembno bitko pri pregonu gospodarskega kriminala. O razsežnostih sodne odločitve smo se pogovarjali z višjo pravosodno svetovalko vrhovnega državnega tožilstva Vesno Kermavt.

Vrhovno sodišče je v zadevi Krešo Nemec, ki ga je ljubljansko okrožno sodišče novembra 2015 obsodilo za zlorabo položaja, ljubljansko višje sodišče pa maja lani oprostilo, sprejelo odločitev, ki pomeni korak k poenotenju sodne prakse. Sodišča so namreč doslej glede kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic v enoosebnih družbah štela, da ne gre za kazniva dejanja, kadar je edini družbenik, ki je tudi poslovodja te družbe, razpolagal s premoženjem v njeno škodo. Zaradi dosedanje sodne prakse so tožilci redkokdaj preganjali tovrstne primere, zdajšnja odločitev vrhovnega sodišča pa je pomembna za postopke, ki tečejo, in za prihodnje primere.

Po ocenah policije je sicer povzročena škoda zaradi gospodarske kriminalitete lani znašala dobrih 518 milijonov evrov, statistični podatki pa kažejo, da je število teh kaznivih dejanj upadlo.

Zakaj bo po odločitvi vrhovnega sodišča za tožilce pregon gospodarskega kriminala, ko gre za pregon direktorjev in edinih družbenikov v enoosebnih družbah, bolj učinkovit?

Glede na dosedanjo sodno prakso je veljalo, da poslovodja (direktor) družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), v kateri je hkrati tudi edini družbenik, z razpolaganjem na način, da zmanjša premoženje te družbe, ne more storiti kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, kadar je oškodovana le družba, ne pa tudi tretje osebe. Veljalo je, da poslovodja, kot zastopnik družbe, lahko veljavno soglaša z zmanjšanjem premoženja družbe. Glede na spremenjene družbene in gospodarske razmere so posamezna sodišča že zavzemala drugačna stališča, vendar do odločitve najvišjega sodnega organa ni bilo poenoteno vprašanje kazenske odgovornosti poslovodje in edinega družbenika, kadar z nedopustnimi razpolaganji škoduje interesom družbe. Ker je prevladovala sodna praksa, ki v opisanem ravnanju poslovodje ni prepoznala vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja, so državni tožilci kazenske ovadbe s takšnimi očitki tudi zavračali in kazenskega pregona sploh ni bilo. Glede na odločitev v tej zadevi pa je vrhovno sodišče odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ki zavezuje nižja sodišča, in bodo državni tožilci lahko v prihodnje takšna dejanja najprej preiskovali, nato pa tudi kazensko preganjali in dosegali obsodilne sodbe.

Kaj torej sporoča vrhovno sodišče?

Verjamemo, da je ta odločitev jasen signal vsem poslovodjem, da morajo pri upravljanju enoosebnega d. o. o., ki ga praviloma posamezniki dojemajo kot svojo last, poslovati primarno v skladu s premoženjskimi interesi družbe in šele nato v skladu s svojimi premoženjskimi interesi. Interesi družbenika tako ne smejo presegati meje zakonitosti, družba pa ne sme biti zgolj sredstvo za okoriščanje.

Kakšen je prvi namen teh storilcev? Osebno okoriščanje, izogibanje finančnim obveznostim ...

Praviloma gre v tovrstnih primerih za to, da so poslovodje bodisi izdajali bodisi odredili plačilo fiktivnih računov za, na primer, dobavo materiala, opravljanje storitev, ki pa v resnici ni bilo dobavljeno oziroma storitve niso bile opravljene. S tem so si bodisi zniževali davčne osnove bodisi iz družbe preusmerjali denar, v nekaterih primerih tudi prali denar.

Koliko takšnih primerov tožilstvo še obravnava, ali je doslej povzročeno škodo mogoče ovrednotiti?

Takšnih primerov, predvsem kazenskih ovadb, tožilstvo prejme kar nekaj. Vendar natančnih podatkov ne moremo posredovati, saj statistične podatke zbiramo in obdelujemo samo po tipu osebe (pravna oseba/fizična oseba), pa tudi podatka o tem, ali gre za enoosebni ali večosebni d. o. o., statistično gledano ne zbiramo. Tudi o višini škode težko govorimo, saj se podatki ne zbirajo na državni ravni. Gotovo pa bi pregon tovrstnih dejanj pripomogel k poslovni disciplini in tudi pravni varnosti v poslovanju gospodarskih subjektov.

Na kakšne ovire tožilstvo naleti pri procesiranju kaznivih dejanj zlorabe položaja?

Pri tem kaznivem dejanju je eden izmed zakonskih znakov obarvan naklep, ki ga je izjemno težko dokazati na sodišču. Obarvan naklep pomeni, da mora tožilec dokazati, da se je storilec zavedal in želel storiti to kaznivo dejanje. Ne zadostuje torej eventualni naklep, po katerem se storilcu lahko očita, da se je zavedal možnosti, da nastane posledica, pa je v njo le privolil. Poleg tega so težava samo odkrivanje, zbiranje in zavarovanje dokazov, saj se zloraba velikokrat zgodi prek neformalnih dogovorov bodisi se dokazov zaradi uničenja, skrivanja in podobnega ne da dobiti.