Cerkničani našli Zirknitzo in Zirknitzerje

V Cerknici ne živi nihče s priimkom Cerkničan. Kar dvesto prebivalcev vasi in dolin pod avstrijskim Grossglocknerjem, Velikim Klekom, pa se podpisuje s tem priimkom, Zirknitzer zapisano po nemško. Cerkničani so osupli. In od nedavnega odkritja tega zanimivega dokaza povezanosti sveta z avstrijskimi Cerkničani prijatelji.

»'Cerkniška godba planiške junake pozdravlja s koračnico Slavka in Vilka Avsenika Planica', 'Godba Cerknica nam bo zdaj zaigrala ...' in tako naprej je Cerknica, cerkniški, iz Cerknice odmevalo po vsej dolini. Po koncu skokov je k nam pristopil mož in nas pobaral, češ slišim, da ste iz Cerknice. In dodal: 'Ich bin auch ein Zirknitzer!' 'A, ja?' sem se začudil. 'Čigav pa ste, s katerega konca Cerknice ste?' 'Ne, ne,' je razložil, 'nisem rojen v Cerknici, tudi ne živim tam, samo pišem se Cerkničan.' In mi je pokazal osebno izkaznico z imenom Georg Zirknitzer, pa povedal, da je trenutno mladinski smukaški trener, svojčas pa je bil trener ženske smukaške reprezentance. Pojasnil je, da prihaja iz mesteca Döllach na Zgornjem Koroškem, kjer živi približno dvesto ljudi s priimkom Cerkničan. In tako se je začelo,« srečanje na planiških skokih leta 2010 opiše znani Cerkničan Tone Urbas, član vodstva cerkniške godbe in predsednik Zveze slovenskih godb. Takrat mu je gospod Zirknitzer izročil listek z naslovom in vabilom na obisk Döllacha. »Georg mi je že takrat povedal, da tudi sam igra pri godbi v občinskem središču, v Grosskirchheimu,« se spominja Tone.

Švicarsko-slovenski glasbeni bataljon

Znova so se srečali letošnjega 7. julija domov grede iz Švice, kjer so Cerkničani skupaj z Razigranimi muzikanti iz Laškega gostovali pri godbi v Rorschachu na Bodenskem jezeru in okoliških krajih. Tone Urbas se v svoji pripovedi za trenutek ustavi pri zanimivem doživetju v Švici: »Prvi del smo sami igrali klasični program, v drugem delu slovenske Privškove, Adamičeve in Avsenikove, v tretjem delu kombinirano z ansamblom, v četrtem delu pa so muzikanti igrali sami. Bilo je super! Še več, ko smo nastopili v mestni četrti Rorschacha, smo namreč igrali Na juriš. Že ko smo se pogovarjali o programu, so si zaželeli partizanskih pesmi. Rekli so nam, da bomo ustanovili švicarsko-slovenski glasbeni bataljon, ki bo igral same partizanske pesmi. Ko so naši potem to slišali, so me vprašali, ali sem čisto 'prkurjen'? In mi niso verjeli. A tam je bilo veliko navdušenje!« Na poti domov so se torej oglasili pri koroških Cerkničanih. Tone je namreč skrbno hranil listek z naslovom in nanj poslal pismo z željo po srečanju. Georg mu je odpisal, da bi bilo najbolje, da se oglasijo v nedeljo ob petih in izvedejo dveurni koncert. »Srečali smo se in nato godli tudi pri gostilni v Döllachu. Bili so ganjeni. Tu in tam celo kdo s solzami v očeh, milo se je naredilo tudi meni. Ko je naš kvintet igral Avsenikovo skladbo z nemškim besedilom, je Georg prosil: »Kar slovensko pojte, nam to veliko bolj seže do srca kot naša trda nemščina. Tam je bilo osem ljudi s priimkom Zirknitzer. Voditelj prireditve Peter Rieger nam je predstavil vsakega posebej, Petra, Mici, Pepeta, Georga ... Nato pa smo vstajali in se priklanjali še mi, Cerkničani, vsak posebej. Prisrčno, duhovito, lepo,« pripoveduje Urbas.

Iskanje korenin v Celovcu

Kje so torej korenine te poletne alpske zgodbe? »Njihova je takšna: na Koroško so prišli v približno 12. stoletju. Bili so rudarji, kopali so zlato v Veliki in Mali cerkniški dolini, ki je od Döllacha oddaljena pol ure vožnje. Jame so še vidne, zlata je menda še, le izkoriščajo ga ne več. Vedo, da so prišli iz slovanskih krajev, tam nekje od Postojne. Mi pa smo, preden smo krenili k njim, doma razglabljali po svoje. Pogledali smo na zemljevid, poiskali Döllach, zraven pa zagledali imena Zirknitz, kar je staro avstrijsko ime tudi za našo Cerknico. Potem pa še Zirknitztal, Goritz, Sagritz, Sadnig, torej Cerknico, Gorico, mi imamo Goričico, pa Zagrič in Zadnji kraj ... sama slovenska imena! Povrhu vsega nam je nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka Janez Bizjak, ki pozna Visoke Ture, najstarejši avstrijski nacionalni park, v katerem so doma avstrijski Cerkničani, povedal, da celo pozna neko gospo Zirknitzer, ki vsako leto obiskuje Cerkniško jezero. Ja, človek božji, kje pa si bil do zdaj, sem takrat vzkliknil,« se v smehu spominja Tone Urbas.

In so sklepali naprej. »Ja, če je tam dvesto ljudi s priimkom Cerkničan, to pomeni, da v tistem času, ko so se tam naselili, priimkov še ni bilo. Razmišljali smo, da so bežali pred pokristjanjevanjem ali pa so odpotovali kot lastnina gospode skupaj z njo, glede na to, da niso imeli priimkov, pa bi zadnji čas odselitve lahko bil čas protireformacije. Da so slovanskega rodu, nam je zatrdil tudi župan Grosskirchheima. Priznal nam je, da tega še niso znanstveno raziskovali, da pa so vse knjige shranjene v celovškem arhivu in vanje bi bilo treba pogledati.

Zmenjeno.« Prvo pot v Celovec bosta opravila strokovnjaka, slovenska Cerkničana, nato bodo mrežo med Slivnico in Grossglocknerjem začeli plesti še vsi drugi vpleteni s cerkniškim županom Markom Ruparjem na čelu.

»Ledenik pri Grossglocknerju se imenuje Pastirci. Zirknitzerji so nas vprašali, ali to morda kaj pomeni! Seveda pomeni. In veste, kaj je še povedal Janez Bizjak? Grossglockner je Veliki Klek. Po nemško je bil sprva Gross klek. Ni zvenelo ravno nemško, pa je postal Grosskleckner, pa tudi to še ni bilo dovolj dobro slišati in je postal Grossglockner,« pripoveduje Tone Urbas in se smeje, kako se bodo morda še čarovnice s Kleka in Slivnice spoprijateljile. »Kajti, ali veste, kakšen je grb mesteca Döllach? Čarovniški. Na levi čarovnici režejo glavo, na desni pa jo obešajo na vislice!«