Cerkve se vračajo na nekdaj zaprto območje

Kostel – »Ah, dajte no, kakšna politika neki,« pravi Jože Milčinovič, župnik v Kočevski Reki, o ponovni postavitvi cerkve v kostelski vasici Ajbelj. V zadnjih dveh letih so s precejšnjo pomočjo prostovoljcev ponovno postavili cerkvico, ki ni posebna le zato, ker stoji na krasnem razglednem hribu nad cesto Kočevje–Petrina. Ta cerkev je bila leta 1956 zadnja v nizu cerkva, ki so jih na Kočevskem rušili med leti 1950–1956.

Jutri bo v Ajblju slovesno, saj bo ob 9. uri maša, med katero bo nadškof Ivan Jurkovič blagoslovil obnovljeno cerkev Božjega Odrešenika. »V tej cerkvi sem se maja 1954 poročila,« pravi čila 81-letna Fani Pajnič. Odraščala je v Ajblju, zdaj pa živi lučaj naprej, v vasi Kaptol. Spominja se, kako je bilo 28. julija 1956 ob požigu cerkve v Ajblju: »Namerno je bila požgana, ampak kdo bi to po vsem tem času še pogreval,« pravi sogovornica.

Cerkvica, ki jo je prvič omenil Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske in je bila najverjetneje zgrajena že v prvi polovici 17. stoletja, je imela lesen kasetiran strop, izdelan leta 1711. Glavni oltar je leta 1892 izdelal podobar Ivan Šubic, stranska oltarja pa sta bila posvečena sv. Jerneju in sv. Uršuli. Cerkev je bila v drugi svetovni vojni poškodovana, a so jo obnovili, potem pa je v enem dnevu pogorela.

Zaprto območje brez križev

»V tistih časih so drugje po Sloveniji zapirali duhovnike, na Kočevskem pa so rušili cerkve,« brez trpkosti razloži Jože Milčinovič. Na območju Kočevske Reke, kjer je v petdesetih letih nastajalo skrivnostno zaprto območje, so porušili in odstranili vse cerkve in verska znamenja. Vasi, kot so Kočevska Reka, Novi Lazi, Štalcerji, Rogati Hrib, Koče ... so ostale brez cerkva, kapelic in božjih znamenj.

Ne tako temeljito se je to dogajalo na celotnem območju Kočevske, na nekdanjem jezikovnem otoku kočevskih Nemcev, ki je skupaj merilo okoli 800 kvadratnih kilometrov. Pred drugo svetovno vojno je bilo na tem območju 123 cerkva in kapel, potem pa so jih požgali in uničili 95. »Danes jih stoji samo še 28. Izginila so tudi številna pokopališča in znamenja,« pravi kustos Pokrajinskega muzeja Kočevje Ivan Kordiš in nadaljuje: »Sprememba celotne krajine in izginotje kulturne dediščine po obsegu nimata primerjave v slovenskem prostoru.«

Cerkev v Ajblju je bila kar nekaj desetletij »groblja kamenja za pokopališčem« in »pomnik burnih časov v poznih petdesetih letih«. Dokler niso pred štirimi leti začeli obnovo oziroma s čiščenjem ruševin. »Odstranjevali smo drevesa in kamne in potem po 55 letih imeli mašo, kjer je bilo ogromno ljudi,« razloži Milčinovič.

Veliko prostovoljskega dela

Je pa takšen projekt pomemben za ljudi, razmišlja sogovornik. Pri obnovi cerkve na Ajblju je sodelovalo kakšnih sto prostovoljcev: »Ko smo čistili ruševine, so pomagali skavti iz Dolenje vasi pa gasilci so vozili vodo, sodelovalo je tudi mnogo mojstrov,« pravi Milčinovič o projektu, kjer so poskušali čim več narediti sami. Pa ne le to, dodaja župnik, ki mu ni težko fizično delati: »Takšen projekt poveže ljudi. In potem začutiš njihovo hvaležnost, ker so nekaj doživeli.«

Jože Milčinovič, ki je prepričan, da mora župnik živeti z ljudmi, je leta 2010 dokončal obnovo cerkve v Podstenah, pred dvema letoma pa na Moravi. V tej vasi, kjer je nekaj več kot sto prebivalcev, se je na blagoslovu cerkve zbralo okoli 500 ljudi. »In tudi jutri bo slovesno,« pravi Milčinovič, ki je prepričan, da cerkve, pa naj bo ta v Ajblju ali kjerkoli drugje, niso samo gole stavbe. »Ljudje, ki so prihajali, so se med delom smejali. To so zgodbe, ki so pomembne na dolgi rok. Ti kraji umirajo, tu ni veliko ljudi, a na ta način se ljudem vrača dostojanstvo.«

Statistika je neizprosna: v Sloveniji v povprečju živi 101 prebivalec na kvadratni kilometer, v občini Kočevje pa le 30 in v občini Kostel vsega 12. Pa še tisti, ki so tu, so starejši, saj sta Kostel in Osilnica občini z najvišjim indeksom staranja. »Včasih je bilo v Ajblju in Kaptolu 20 otrok,« se nekdanjega vrveža v vaseh spominja Fani Pajnič. Zdaj pa obe vasi skupaj nimata toliko prebivalcev. »Ampak ni za obupat, nikakor ne,« pravi Jože Milčinovič. Ko bo mesto Kočevje enkrat zaživelo, bodo tudi ti kraji ob Kolpi dobili nove prebivalce. To, da so to neverjetno lepi kraji, pa tisti, ki vidi takšne reči, že tako in tako ve.