Cinkarna obljublja dolgotrajno čiščenje

Kako bi lahko omejili onesnaženje podtalnice in dveh celjskih rek z območja tovarne, ki je bila zgrajena na žlindri

pet, 19.05.2017, 10:30

Celje – Predsednik uprave Cinkarne Celje Tomaž Benčina zagotavlja, da območje tovarne ter odlagališči sadre Bukovžlak pri Teharjah in Za travnikom v prihodnje ne bodo predstavljali nevarnosti za okolje. Včeraj so v Cinkarni z nemškim podjetjem CD Smith javno predstavili ugotovitve zadnje raziskave in predlog, kako zmanjšati onesnaževanje podtalnice v tovarni in vodotokov ob njej, ter rešitve za odlagališči.

Gre za dvoje sanacij, h katerima se je Cinkarna ponovno zavezala lani. Z odlagališč že odvajajo izcedne vode, jih po cevovodu pošiljajo v Cinkarno, kjer jih bodo čistili. Pod odlagališčem Bukovžlak bo projektant Hidrosvet postavil še dodatno pregrado za zaščito naselja v primeru poškodbe glavne pregrade. Drugo breme je znano šele od leta 2014, ko je skrbni okoljski pregled pokazal, da je bila pred desetletji tovarna zgrajena na nasipih iz starih industrijskih odpadkov, predvsem žlindre.

»Naše stališče je jasno: za to je treba poskrbeti,« je včeraj dejal Benčina, članica uprave Nikolaja Podgoršek Selič pa je dodala, da bodo upoštevali priporočila CD Smitha. Vendar Seličeva poudarja, da tega ne zmorejo sami, zato se bodo že danes sestali s predstavniki ministrstva za okolje in prostor.

Izvedba priporočil Oleja Henselerja in Rogerja Olsna iz CD Smitha ne bo poceni. Po podrobnejši proučitvi vplivov predvsem z arzenom, cinkom ter z drugimi težkimi kovinami in nevarnimi snovmi onesnaženega območja tovarne sta omenila dva možna pristopa. Prvi, zamenjava nasipov pod tovarno, ne pride v poštev zaradi velikanskih stroškov. Zato priporočata enega izmed dveh načinov čiščenja podtalnice, v katero z meteornimi vodami pronicajo strupi, iz podtalnice pa lahko odtekajo v bližnji reki Ložnico in Hudinjo.

Prva možnost je zgolj črpanje podtalnice pod tovarno in njeno čiščenje. To bi stalo od 3,3 do 4,95 milijona evrov, začetna investicija približno polovico tega, letni strošek pa bi znašal do 127.000 evrov. Po 20 letih in več bi se vpliv na podtalnico ustrezno zmanjšal. Druga, prav tako »mokra« možnost je zagraditev podtalnice z vkopanim zidom okoli tovarne v zanko ter njeno črpanje in čiščenje. Na spodnjem koncu zanke bi podtalnica v reki prehajala dovolj očiščena, kar bi stalo od tri do 5,8 milijona evrov, a bi prav tako trajalo 20 let in več.

Pomembna ugotovitve CD Smitha je tudi, da odlagališči sadre in podtalnica pod tovarno za zdaj bistveno ne povečujejo onesnaženja voda zunaj tovarne in da v tovarni ni škodljivega vpliva žlindre na delavce, saj je prekrita z zemljo, v rastline pa strupi pomembneje ne prehajajo. To je tudi pričakovano: v tovarni so odstranili okrasni sadovnjak, v neposredni bližini odlagališč pa zemlja ni v kmetijski rabi.

Prijavi sovražni govor