Prvič v zgodovini slovenskega parlamenta so kriminalisti v bliskoviti akciji pridržali trojico politikov najvišjega ranga, ministra in dva dolgoletna poslanca. Prvič so trije pripadniki politične elite osumljeni korupcije in zlorabe položaja. Prvič so poslanca, ki soodloča o pravilih igre v državi in tako vpliva na življenje vsakogar med nami, dobili pri prevzemu kovčka (ali morda kuverte, podrobnosti še ne vemo) s podkupnino. Kaj se je torej zgodilo? So zlorabe moči in vpliva tako presegle meje, da so o svoji nedotakljivosti prepričani akterji v roke organom pregona zdrsnili kar sami? Je policija, razbremenjena političnih pritiskov, kakor trdi Katarina Kresal, končno začela opravljati svoje delo? Ali pa je nasprotno, kakor se je sinoči branil osumljeni Zmago Jelinčič Plemeniti, orodje vrha ministrstva pri odstranjevanju političnih nasprotnikov?
Ta zadnja trditev, po doslej znanih podatkih, ne zdrži presoje, saj so kriminalisti Srečka Prijatelja, tako kot pred leti državnega sekretarja Borisa Šuštarja v edinem razkritem primeru korupcije vladnega vrha, očitno ujeli med dejanjem, prejemanjem podkupnine. Manj jasno je, česa dolžijo Milana Pogačnika, a tudi v tem primeru očitno glasovanja o interpelaciji ministra sploh ne bo - ker ne bo potrebno. Včerajšnji policijski »blitzkrieg« bo namreč politični epilog zagotovo dobil še pred sodnim.
Ali bo to tudi konec politične kariere poslanca Jelinčiča, ki je pred zadnjimi volitvami meril na ministrsko mesto in ki je svojo stranko, tudi s pozivi, naj se kriminal belih ovratnikov najostreje kaznuje, popeljal na visoko tretje mesto na lestvici priljubljenosti, še ni jasno. A dejstvo je, da kadar gre za sume hujših kaznivih dejanj, poslancev imuniteta ne ščiti. In še: akcija bo udarila tudi po največji opozicijski stranki. V preprodajo zemljišč, s katero so si (tudi) politiki nezakonito polnili žepe, je bil očitno vpleten tudi takratni prvi mož Luke Koper Robert Časar, iz vrst SDS.
Za oceno, ali je akcija tista prelomna točka, ki bo državljanom povrnila zaupanje v pravni red, enako veljaven za vse in vsakogar, je še prezgodaj. A v ozračju, pregretem do roba vzdržnosti, je lahko že upanje na preobrazbo družbe iz dobe surove »prvobitne akumulacije kapitala« čisto dovolj.
Iz sredine tiskane izdaje Dela