Civilni iniciativi sami v Bruselj

Ljubljana - Sklepi, ki jih je vlada pred desetimi dnevi sprejela na podlagi poročila o delu medresorske delovne skupine za preučitev možnosti za uvedbo zaščitne klavzule oziroma zaščite trga kraških nepremičnin, so zelo jasni, roki za uresničitev sila kratki. Zato marsikdo meni, da so predobri, da bi bili uresničljivi. V civilnih iniciativah Kras in za Primorsko so jih sprejeli kot potrditev njihovega delovanja in svaril, pa tudi kot nekakšno zmago. Vendar le kot etapno. Ker namreč ni nobenega zagotovila, da bodo sklepi, besede na papirju, tudi zares meso postali, gredo naprej – s peticijo in deklaracijo za uvedbo zaščitne klavzule na urad za peticije pri evropskem parlamentu.

Prejšnji teden sta na skupni seji o možnosti uvedbe zaščitne klavzule pri evropski komisiji oziroma podaljšanju 1. maja iztekajočega se sedemletnega prehodnega obdobja, v katerem bi še lahko uveljavljali to pravico, razpravljala tudi odbora za evropske in notranje zadeve. Razprava se je končala z nezavezujočim predlogom vladi, naj o možnostih za zaprosilo za zaščitno klavzulo znova razmisli.

A vlada se prejšnji četrtek na to ni odzvala, zato civilni iniciativi napovedujeta, da bosta pot nadaljevali skozi vrata, ki so še odprta. »Od evropske komisije bomo sami zahtevali tisto, česar naša vlada ni naredila. Pri evropskem parlamentu obstaja urad za peticije, na katerega bomo poslali tako peticijo kot deklaracijo. Obe sta zelo dobro podprti z več kot deset tisoč podpisi fizičnih oseb iz različnih slovenskih občin, ne le primorskih, pa skoraj vsak dan dobimo še kako podpisano deklaracijo, ki jo sprejmejo občinski sveti,« pojasnjuje Robert Rogič iz Civilne iniciative Kras. »Če se vlada ne odziva na pobude civilne družbe in celo organov parlamenta, pričakujemo, da se bo na naš poziv odzvala evropska komisija, ta pa k dodatnemu pojasnjevanju pozvala našo vlado.«

Trinajst je premalo

In zakaj je za civilni iniciativi 13 sklepov – od usklajenega regionalnega in državega prostorskega načrtovanja, ustanovitvi Kraškega regijskega parka, predkupnih pravicah v razširjenem, po novem desetkilometrskem pasu, do uvedbe preglednega sistema in poročanja o evidentiranih poslih z nepremičninami – premalo?

»Ni prav nobenih zagotovil, da bodo ukrepi uresničeni. Dobro vemo, kakšna je bila in kakšna je volja županov, da bi ustanovili Kraški regijski park. Je ni. Ni pa je zato, ker bi park pristojnosti gospodarjenja s prostorom z občinske ravni prenesel na regijsko, na raven parka, tega pa nočejo. To, da so občinski svetniki LDS, Zares in neodvisni Ivan Vodopivec v četrtek na seji občinskega sveta Sežana zahtevali, naj nekdo na prihodnjo sejo pride in jim pove, kakšne bodo posledice vladnih sklepov in ustanovitev Kraškega regijskega parka za občino Sežana, je dovolj zgovorno,« pojasnjuje Rogič.

Dr. Ljubo Lah s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, Kraševec po rodu in član civilne iniciative Kras, je že na začetku zbiranja podpisov peticije dvomil o tem, da bi vlada zlahka dosegla uveljavitev zaščitne klavzule po 37. členu pristopne pogodbe, »saj ni imela argumentov v obliki natančnih, preglednih in primerljivih evidenc. Neprijetno je namreč nositi problem v Bruselj. Mnogo laže je uveljaviti zaščitne ukrepe na lokalni ravni,« meni Lah, ki vladne ukrepe sicer ocenjuje kot dobre, a tudi sam opozarja na pomislek, ali jih bo vlada sposobna res uresničiti, na primer sklep, naj ministrstvo za okolje in prostor v treh mesecih pripravi predlog za ustanovitev Kraškega regijskega parka.

Dr. Lah ne dvomi, da bi bil kraški park ustrezni regulator prostorskega razvoja. »Dejstvo je, da Kras postaja sekundarno bivališče Tržačanov. Ali je to v interesu ljudi, ki živimo na Krasu, pa si moramo sami odgovoriti. In prav ideja varovanja območja z vidika lokalnega prebivalstva, tako da bi se njihovo življenje izboljšalo, ne poslabšalo, je lahko pravi odgovor. Varovano območje pomeni usklajevanje interesov, ki presega vrtičkarski odnos posameznih občin oziroma županov, ki imajo po sedanjem sistemu izjemno veliko pooblastil glede urejanja prostora. Ožanje manevrskega kroga županom, ki so po mojem mnenju v priprave na regijski park šli s figo v žepu, je bil eden od razlogov, da ustanovitve regijskega parka še ni bilo. Država pa je po mojem ravnala tako: ker niso videli ustreznih signalov z lokalne ravni, so pustili, da se ni nič zgodilo. In si rekli: ko bo pripravljenost na lokalni ravni, pa bomo sodelovali tudi mi,« pojasnjuje dr. Lah.

Članek je objavljen v Nedelu.