»Človek se navadi, da ima dokumente vedno s sabo«
Selitev zaradi arbitraže: Marija Grabušek iz Brezovice pri Metliki se bo zaradi odločitve arbitražnega sodišča preselila
Odpri galerijo
"Kaj bo s kmetijo?", se sprašuje Marija Grabušek. Foto Simona Fajfar
»Tu smo vedno živeli skupaj in nikoli ni bilo pomembno, ali si Slovenec, Hrvat ali kaj tretjega,« pravi 67-letna Marija Grabušek iz Brezovice pri Metliki, ki je ena od tistih, ki se bo zaradi odločitve arbitražnega sodišča preselila. Sicer ne daleč, le nekaj sto metrov, a vendar je tam, kamor se mora preseliti njihova kmetija v slabih treh letih, travnik.
»Lokacija za novo hišo je lepa, res,« pravi Marija Grabušek o 1,35 hektara veliki parceli, ki je takole na hribčku in z res lepim razgledom po zelenih belokranjskih travnikih. To parcelo so kupili letos, da si bodo na njej postavili novo hišo, saj je njihova domačija po odločitvi arbitražnega sodišča na Hrvaškem.
Tega, kje je v Brezovici Slovenija in kje Hrvaška, človek brez razlage domačinov ne more vedeti, saj se po cesti, ki pelje skozi vas, voziš enkrat po tej, enkrat po drugi državi. In ko zaviješ po drugi cesti navzgor, h Grabuškovim, niti ne veš, kdaj prideš na Hrvaško. Nekje prej, tik pred tablo Brezovica, je tabla, ki opozarja, da smo na območju državne meje, a to je tudi vse. Potem, ko ti razložijo, kaj in kako, pa bi bilo - če ne bi bilo povezano s konkretnimi usodami ljudi, ki živijo na tem območju -, smešno, kako so birokrati tam v Haagu določili meje, ki ljudem v Brezovici nekoč niso bile pomembne.
Grabuškovi – Marija živi s sinovoma, snaho in vnukinjo – živijo v Brezovici dobrih petdeset let. Hišo, ki je vsa v cvetju, je postavil njen oče. Okoli hiše imajo pet hektarov zemljišča in kosijo večino travnikov, ki so na tem območju. »Sicer bi se tako ali tako zaraslo,« pravi Marija. Sina je vedno spodbujala, da se je usmeril v kmetijstvo in je končal kmetijsko šolo. Vedno je bil zagnan, pravi sogovornica, saj je tudi od svoje štipendije varčeval, da si je kupil traktor.
A sedaj se Marija sprašuje, ali je bilo to prav, ker je obstoj kmetije, ki jo imajo – so edini kmetje v upravni enoti Metlika, ki se bodo selili -, morda pod vprašajem. Vprašanje je, ali bodo z denarjem, ki so ga dobili od države – gre za 113.000 evrov državne pomoči za selitev – in od načrtovane prodaje hiše in hleva imeli dovolj, da postavijo novo hišo in hlev, v katerem imajo sedaj tri breje krave in tri bike. Vprašanje je, kaj bo s kmetijo po selitvi.
»Če bi vedela, kako bo, se ne bi nikoli preselila sem,« pravi sogovornica, ki razloži, da so se razmere spremenile z osamosvojitvijo Slovenije. Človek mirno prenese, da plačuje prispevek za televizijo tako Sloveniji kot Hrvaški, in račune podjetjem v tej ali drugi državi, npr. vodo Sloveniji in elektriko Hrvatom. Sprejmeš tudi to, da je državna meja nedorečena, pravi sogovornica, ki si je zato v devetdesetih letih uredila tudi maloobmejno dovoljenje, sicer ne bi mogla živeti v svoji hiši: »Pa tudi to se človek navadi, da kamorkoli gre okoli domače hiše, da ima dokumente s sabo.«
S slabo voljo se spomni na birokratske zaplete, ki so jim in jim še vedno grenijo življenje ob meji, saj na primer za dovoljenje za »boravak«, ki traja pet let - stalno je prijavljena pri hčerki v Metliki – potrebuješ 13 različnih dokumentov. »Zato, da bi živela na svojem,« pravi gospa, ki je včasih delala v metliškem domu upokojencev. Vrhunec pa je bil, ko je za nek dokument potrebovala točno določeno fotografijo, ki so jo lahko naredili le v hrvaškem Karlovcu… Več kot štirideset kilometrov v eno in štirideset kilometrov v drugo smer.
Zato se ji je delo sprejemljivo, da po odločitvi arbitražnega sodišča sprejmejo ponudbo države za selitev v Slovenijo: »Vedno sem si želela, da bi živela v Sloveniji.« Vložili so vlogo in prejeli 113.000 evrov državne pomoči za selitev. »Kar se zdi veliko denarja,« pravi sogovornica, ki prizna, da jim gredo na občini Metlika, kjer morajo spremeniti občinski prostorski načrt, da bodo lahko gradili in se preselili, na roko. »Kako pa naj nam v občini, ki tako ali tako nima denarja, še pomagajo?« pravi Marija.
Vsi postopki so dolgotrajni in vse stane. Rok, do kdaj se morajo preseliti, pa je znan: tri leta. »Strašno sem razočarana, ker vidim, da moraš čisto vse plačati,« pravi Marija Grabušek, ki vidi, kako kopni in bo še kopnel denar, ki so ga dobili kot pomoč za selitev. 15.000 evrov so dali za zemljišče za postavitev nove hiše, potem so tu dovoljenja, pa gradbeni načrt… »Da nam bodo pripeljali elektriko do parcele – samo do parcele – bo strošek 5000 evrov,« pravi gospa, ki dobro razume, kako se vrti svet.
Pravzaprav je skrb še toliko večja, ker ne gre samo za selitev družine – ki bi si, če bi tako želeli, lahko našli stanovanje v, recimo, Metliki -, ampak za selitev kmetije. So edina kmetija, ki se v upravni enoti Metlika seli in ena od štirih kmetij, ki so v okviru arbitraže predvidene za selitev v Slovenijo. Po pogodbi naj bi za selitev hleva dobili 7000 evrov, razloži sogovornica, a tudi tega ni nikjer: »Pustili bi nas na miru, pa bi bilo.«
»Lokacija za novo hišo je lepa, res,« pravi Marija Grabušek o 1,35 hektara veliki parceli, ki je takole na hribčku in z res lepim razgledom po zelenih belokranjskih travnikih. To parcelo so kupili letos, da si bodo na njej postavili novo hišo, saj je njihova domačija po odločitvi arbitražnega sodišča na Hrvaškem.
Vijugava meja
Tega, kje je v Brezovici Slovenija in kje Hrvaška, človek brez razlage domačinov ne more vedeti, saj se po cesti, ki pelje skozi vas, voziš enkrat po tej, enkrat po drugi državi. In ko zaviješ po drugi cesti navzgor, h Grabuškovim, niti ne veš, kdaj prideš na Hrvaško. Nekje prej, tik pred tablo Brezovica, je tabla, ki opozarja, da smo na območju državne meje, a to je tudi vse. Potem, ko ti razložijo, kaj in kako, pa bi bilo - če ne bi bilo povezano s konkretnimi usodami ljudi, ki živijo na tem območju -, smešno, kako so birokrati tam v Haagu določili meje, ki ljudem v Brezovici nekoč niso bile pomembne.
Tam, kamor se mora preseliti njihova kmetija v slabih treh letih, je zdaj travnik.
Za selitev nekaj sto metrov stran so prejeli 113.000 evrov državne pomoči.
Na občini Metlika morajo spremeniti občinski prostorski načrt, da bodo lahko gradili.
So ena od štirih kmetij, ki so v okviru arbitraže predvidene za selitev v Slovenijo.
Za selitev nekaj sto metrov stran so prejeli 113.000 evrov državne pomoči.
Na občini Metlika morajo spremeniti občinski prostorski načrt, da bodo lahko gradili.
So ena od štirih kmetij, ki so v okviru arbitraže predvidene za selitev v Slovenijo.
Grabuškovi – Marija živi s sinovoma, snaho in vnukinjo – živijo v Brezovici dobrih petdeset let. Hišo, ki je vsa v cvetju, je postavil njen oče. Okoli hiše imajo pet hektarov zemljišča in kosijo večino travnikov, ki so na tem območju. »Sicer bi se tako ali tako zaraslo,« pravi Marija. Sina je vedno spodbujala, da se je usmeril v kmetijstvo in je končal kmetijsko šolo. Vedno je bil zagnan, pravi sogovornica, saj je tudi od svoje štipendije varčeval, da si je kupil traktor.
Edini kmetje v UE Metlika, ki se bodo selili
A sedaj se Marija sprašuje, ali je bilo to prav, ker je obstoj kmetije, ki jo imajo – so edini kmetje v upravni enoti Metlika, ki se bodo selili -, morda pod vprašajem. Vprašanje je, ali bodo z denarjem, ki so ga dobili od države – gre za 113.000 evrov državne pomoči za selitev – in od načrtovane prodaje hiše in hleva imeli dovolj, da postavijo novo hišo in hlev, v katerem imajo sedaj tri breje krave in tri bike. Vprašanje je, kaj bo s kmetijo po selitvi.
Hiša, kjer živi Marija Grabušek, je v cvetju. Foto Simona Fajfar
»Če bi vedela, kako bo, se ne bi nikoli preselila sem,« pravi sogovornica, ki razloži, da so se razmere spremenile z osamosvojitvijo Slovenije. Človek mirno prenese, da plačuje prispevek za televizijo tako Sloveniji kot Hrvaški, in račune podjetjem v tej ali drugi državi, npr. vodo Sloveniji in elektriko Hrvatom. Sprejmeš tudi to, da je državna meja nedorečena, pravi sogovornica, ki si je zato v devetdesetih letih uredila tudi maloobmejno dovoljenje, sicer ne bi mogla živeti v svoji hiši: »Pa tudi to se človek navadi, da kamorkoli gre okoli domače hiše, da ima dokumente s sabo.«
Slovenija, moja dežela
S slabo voljo se spomni na birokratske zaplete, ki so jim in jim še vedno grenijo življenje ob meji, saj na primer za dovoljenje za »boravak«, ki traja pet let - stalno je prijavljena pri hčerki v Metliki – potrebuješ 13 različnih dokumentov. »Zato, da bi živela na svojem,« pravi gospa, ki je včasih delala v metliškem domu upokojencev. Vrhunec pa je bil, ko je za nek dokument potrebovala točno določeno fotografijo, ki so jo lahko naredili le v hrvaškem Karlovcu… Več kot štirideset kilometrov v eno in štirideset kilometrov v drugo smer.
»Strašno sem razočarana, ker vidim, da moraš čisto vse plačati,« pravi Marija Grabušek, ki vidi, kako kopni in bo še kopnel denar, ki so ga dobili kot pomoč za selitev.
Zato se ji je delo sprejemljivo, da po odločitvi arbitražnega sodišča sprejmejo ponudbo države za selitev v Slovenijo: »Vedno sem si želela, da bi živela v Sloveniji.« Vložili so vlogo in prejeli 113.000 evrov državne pomoči za selitev. »Kar se zdi veliko denarja,« pravi sogovornica, ki prizna, da jim gredo na občini Metlika, kjer morajo spremeniti občinski prostorski načrt, da bodo lahko gradili in se preselili, na roko. »Kako pa naj nam v občini, ki tako ali tako nima denarja, še pomagajo?« pravi Marija.
Stroški se samo vrstijo
Vsi postopki so dolgotrajni in vse stane. Rok, do kdaj se morajo preseliti, pa je znan: tri leta. »Strašno sem razočarana, ker vidim, da moraš čisto vse plačati,« pravi Marija Grabušek, ki vidi, kako kopni in bo še kopnel denar, ki so ga dobili kot pomoč za selitev. 15.000 evrov so dali za zemljišče za postavitev nove hiše, potem so tu dovoljenja, pa gradbeni načrt… »Da nam bodo pripeljali elektriko do parcele – samo do parcele – bo strošek 5000 evrov,« pravi gospa, ki dobro razume, kako se vrti svet.
Pravzaprav je skrb še toliko večja, ker ne gre samo za selitev družine – ki bi si, če bi tako želeli, lahko našli stanovanje v, recimo, Metliki -, ampak za selitev kmetije. So edina kmetija, ki se v upravni enoti Metlika seli in ena od štirih kmetij, ki so v okviru arbitraže predvidene za selitev v Slovenijo. Po pogodbi naj bi za selitev hleva dobili 7000 evrov, razloži sogovornica, a tudi tega ni nikjer: »Pustili bi nas na miru, pa bi bilo.«
