»Vedno sem se ukvarjala z občutljivo in ranljivo populacijo ljudi, najprej več desetletij s študenti, danes z upokojenimi zdravniki,« pravi sogovornica. Vso delovno dobo, od leta 1964 do 1997, ko se je upokojila, je delala kot študentska zdravnica. V njihovi ambulanti in zdravstvenem domu je bila skoraj ves ta čas tudi direktorica. Zadnjih deset let je predsednica Sekcije upokojenih zdravnikov v Slovenskem zdravniškem društvu. O Hipokratovi prisegi, mladih ljudeh in svojih upokojenih kolegih govori z velikim žarom.

Jeseni leta 1964 ste bili prva redno zaposlena zdravnica v splošni ambulanti Zavoda za zdravstveno varstvo študentov. Leta 1992 vam je za študentski zdravstveni dom Univerze v Ljubljani uspelo doseči status samostojnega zavoda, kar poudarjate kot zelo pomembno prelomnico. Zakaj je bila samostojnost študentskega zdravstvenega varstva za vas tako pomembna?

To je bil velik uspeh zame osebno in za vso ekipo, ki je pri tem delala. Še vedno verjamem, da je zelo pomembno tudi za študente. Leta 1992 smo dobili možnost, da Zdravstveni dom za študente postane samostojen zavod. Študenti morajo vztrajati, naj tako tudi ostane. Pred tem smo bili že dlje časa vključeni v Zdravstveni dom Ljubljana, a smo opažali, da nas nekako ne razumejo – vse druge enote imajo drugačen pristop k problemom, kot je značilno za delo s študenti. V zdravstveni dom prihajajo otroci, za katere je varstvo urejeno prek staršev, in odrasli, aktivni delavci. Študent je odrasel, a hkrati socialno odvisen, na pragu velikih sprememb in odločitev v osebnem življenju, ki imajo zanj trajne posledice. Populacija študentov je občutljiva in zelo ranljiva. Zaradi hitrih sprememb v družbi in tudi pri študiju je ta skupina mladih ljudi, ki vstopa v svet odraslih, stalno pod velikim pritiskom. Ravno zato je pri njih preventivni pristop na zdravstvenem področju zelo pomemben.
 

Niti v ambulante na Aškerčevi cesti v Ljubljani, kjer je Zdravstveni dom za študente od leta 1984, niste prišli zlahka. Ali ni bila ta stavba zgrajena prav za mladinsko zdravstvo?

Stavba na Aškerčevi cesti 4 je bila res že v času Kraljevine Jugoslavije pred več kot osemdesetimi leti zgrajena prav za zdravstveno dejavnost in preventivno zdravstveno zaščito šolske mladine. Sistem študentskega varstva smo v Sloveniji gradili postopoma. Pobudo za študentsko ambulanto je na začetku 60. let dalo vodstvo Univerze v Ljubljani. Pozneje sta nam ob strani stala vodstvo republiškega zdravstvenega zavarovanja in študentska organizacija. Prva študentska ambulanta je bila v stanovanju na Miklošičevi ulici. Ko so gradili nov študentski dom na Ilirski ulici, pa je univerza poskrbela, da so tam za nas uredili tri nadstropja, a nam je kmalu zmanjkovalo prostora. Leta 1984 sem morala iti res skoraj »prek trupel« nekaterih vplivnih posameznikov, da smo se smeli preseliti v stavbo na Aškerčevi cesti, potem ko se je iz nje odselila Šolska poliklinika za srednješolce, čeprav sem že imela ključe vhodnih vrat. V tistem času so z drugim ljubljanskim samoprispevkom zgradili zdravstveni dom na Metelkovi. Obljubljali so mi, da nam bodo zgradili prizidek, jaz pa sem se zavedala, da za študente iz samoprispevka ne bo denarja, ker niso le iz Ljubljane, ampak iz vse Slovenije.

Kar 34 let ste kot zdravnica spremljali nove in nove generacije študentov. Ali so mladi v 60. letih prihajali k zdravniku z drugačnimi težavami kot v 90. letih, ko ste se upokojili?

Mladost lahko prikrije, da nisi zdrav, imaš energijo, a v sebi lahko nosiš klice težke bolezni. Zato je preventiva pri mladih tako pomembna, da zdravstvene probleme in bolezni pravočasno odkrijemo. Pred petdesetimi leti so bile med študenti druge bolezni, a jih je bilo veliko, recimo anemij. Splošna odpornost je bila slaba. Bili so suhci, podhranjeni ... V tistem času so prevladovale infekcijske bolezni, danes pa je pri njih veliko več psihičnih težav, depresije ... Živimo v času hitrih in velikih sprememb na vseh področjih. Tudi zahteve do mladih so zdaj neprimerljivo večje. Vedno pa so bili študenti, moji pacienti, dobri, iskreni ljudje. Lepo smo se razumeli. Oni še niso v službi, zato so še svobodni in se obnašajo odkrito. Mlade sem imela vedno rada. Še vedno jih imam.

Že leta 1997, ko ste se upokojili, ste opažali, da med mladimi naraščajo psihične stiske?

Da, čeprav je treba reči, da so bile vedno prisotne, a ne toliko. Študentsko obdobje je prehod v samostojnost, ne veš, kako boš zvozil, ali si izbral pravi poklic, ali si se prav odločil glede partnerstva, treba je poiskati zaposlitev. Vsa ta pomembna vprašanja so za študenta odprta. Posebno težko je, če izhajaš iz težkih socialnih okoliščin, ko ti starši ne morejo pomagati. Morda naletiš še na profesorja, s katerim ne najdeš skupnega jezika. Velikokrat sem svoje paciente reševala pred hudimi stiskami, tudi pred samomorom. Bili so tako dotolčeni, da niso več videli smisla živeti. Vedno pravim, da je treba v življenju najti neko srednjo pot. Ni vse le denar, kariera. Velike stvari so v bistvu tudi preproste, le videti jih je treba.

Katere spremembe pa so bile najbolj očitne v generacijah, ki so se vrstile v vaši ambulanti?

Največje spremembe je prinesla tehnika, računalniki, mobilni telefoni, internet, odtujenost v pogovoru. Mladi se danes tudi med sabo vse manj pogovarjajo in to jih zelo spreminja. To sem zaznala že zadnja leta pred upokojitvijo. Takrat so tudi študenti začeli kupovati računalnike. Včasih smo se hiteli poročiti, roditi, danes želijo mladi čim dlje ostati svobodni. Družbo jim dela tehnika. Ustvarjanje družine odrivajo v starejša življenjska obdobja ali pa se zanjo sploh ne odločijo več.

Ko ste začeli delati v študentski ambulanti, ste bili zelo mladi, pri štiriindvajsetih niste bili dosti starejši od svojih pacientov študentov. Po rodu ste Mariborčanka, vaš oče je bil znani ginekolog dr. Bogoslav Skalicky. Ste si zaradi njega tudi sami izbrali medicino?

Stanovali smo na Glavnem trgu v Mariboru, na vogalu Koroške in Poštne ulice, tam je bila moja mladost. Oče je 42 let kot ginekolog delal v bolnišnici. Pri mizi, pri večerjah ali ob nedeljskih kosilih, se je v naši družini vedno govorilo o medicini. Lahko rečem, da sem rasla z medicino. Če bi lahko izbirala znova, bi se spet odločila zanjo. Moji starši so vztrajali, da je šola za življenje nekaj resnega, da jo je treba uspešno končati. Tako je bilo v osnovni šoli, gimnaziji in na fakulteti. Oče me je kot deklico in mlado žensko vzgajal k samostojnosti. Naučil me je vseh mogočih življenjskih resnic in praktičnih opravil, zato da ne bi bila odvisna od drugih. Tudi meni se je zdelo pomembno, da si zgodaj, do 30. leta, ustvarim neke temelje – poklic, stanovanje in družino. To mi je uspelo. Mislim, da od takrat ves čas le plemenitim te temelje in iz njih črpam svoja nadaljnja dejanja.

Pravite, da zdaj spet skrbite za ranljivo populacijo. Ali to na splošno velja za starejše ljudi?

Govorim kot predsednica Sekcije upokojenih zdravnikov pri Slovenskem zdravniškem društvu. Res večkrat povem, da imam po študentih zdaj novo ranljivo skupino – to so upokojeni zdravniki. Nekateri med njimi so tudi osamljeni, večinoma so vdove in vdovci. To so zdravniki vseh specialnosti, stomatologi, kardiologi, splošni zdravniki, nekdanji profesorji na medicinski fakulteti ... Žal mi je, če se zapirajo med štiri stene. Potem ko nekaj časa živiš tako osamljeno, se res ne znaš več vključiti v družbo, ampak samo še zaklepaš vrata in se vsega plašiš. Če nisi v gibanju in druženju, se hitro stopnjujejo procesi, kot je pozabljivost in druge težave, tudi demenca. Moraš med ljudi. Tudi na novo upokojeni zdravniki se manj družijo, sedijo za računalnikom ali še naprej delajo pogodbeno. Malo novih upokojencev se nam pridruži, čeprav imamo zelo zanimiv program. Redno, enkrat na mesec nam mlajši kolegi, strokovnjaki za posamezna področja v medicini, predavajo o novih dognanjih. To je tudi priložnost za razpravo med nekdanjimi učenci in profesorji. Včasih nas je bilo v društvu 250, zdaj nas je 190.

O čem se pogovarjate med seboj?

Najbolj smo razočarani, pravzaprav žalostni, da kot zdravniki, ki smo po več desetletij delali v zdravstvu in še zdaj po najboljših močeh pomagamo drug drugemu, v zdravstvenem sistemu kot starejši ljudje ne dobimo veliko dobrega, kamorkoli gremo. Če si sama ne znam pomagati – adijo. Starih ljudi v zdravstvenem sitemu ne jemljejo resno, hitro te odpravijo. To večkrat občutim tudi na lastni koži. Starejši ljudje so v naši družbi postavljeni na stranski tir, tudi v zdravstvenem sistemu veljamo za strošek, to vidim tudi sama. Kamorkoli greš, ti v glavnem pomagajo za silo. Za človeka je starost težko obdobje, fizično in psihično postajaš šibkejši, dodatno te oslabijo bolezni. Odvisen si od od družine, od otrok, od družbe. Starejši ljudje so v naši družbi premalo spoštovani.

Leta 1962, ko ste bili absolventka medicine, ste se poročili. Vaš mož dr. Anton Kuhelj je bil profesor na strojni fakulteti. Pred tremi leti ste ovdoveli. Kako ste žalovali, kako ste pomagali sebi, da ste se postavili na noge?

Z možem sva se zelo dobro razumela. Imela sem veliko srečo, da sva se našla. Najina hči je zdravnica, ginekologinja, sin pa je strojni inženir in magister ekonomskih znanosti. Bil mi je najboljši partner v vseh pogledih. On je zelo veliko bral, veliko več kot jaz. Karkoli sem ga vprašala, vse mi je znal razložiti. Zame je bil kot živi leksikon in vedno zanesljiv. Zelo ga pogrešam in tako bo, dokler bom živa. To vem. Zdaj se učim, kako živeti na novo. To je spet čisto novo obdobje. Imam dobre odnose s svojima otrokoma, dvema vnukinjama in vnukom. Ne želim jih obremenjevati s tistim, kar zmorem sama, vem pa, da so vedno tu, če jih bom potrebovala. Pazim na svoje zdravje, da se gibam in da skrbim tudi za dobro psihično počutje. S kolegicami hodimo skupaj v gledališče in opero, pred tem pa še malo na klepet. Ko vidiš, da je veliko ljudi v enakem položaju, kot si sam, ti je lažje. Pogovor in druženje sta pomembna. Drugače pa si vedno operem dušo, kot pravim, ko grem v naravo. Delo na vrtu potegne še slabo voljo iz človeka. Imam pa tudi veliko hobijev. Zbiram, recimo, znamke in spominske evrokovance, rada plavam in hodim na morje.

In kot pravite, vam zmanjkuje časa. V sekciji upokojenih zdravnikov se redno srečujete s hrvaškimi kolegi. Na čem temelji vaše dolgoletno prijateljstvo?

V začetku prejšnjega stoletja v Ljubljani še ni bilo medicinske fakultete, zato so Slovenci študirali v Zagrebu, Pragi in na Dunaju. Po drugi svetovni vojni pa sta bila v Ljubljani nekaj časa samo dva letnika medicine, zato jo je veliko Slovencev začelo tu in doštudiralo na Hrvaškem. Tako so imeli tam številne kolege in vrstnike. To druženje je ostalo, čeprav zdaj med nami skoraj ni več kolegov, ki so medicino doštudirali v Zagrebu. Naša srečanja so vedno zelo lepa, bogata ter kulturno in zgodovinsko zanimiva. Letos smo imeli konec maja srečanje v Postojni, naši gostje so bili navdušeni. Hrvaški kolegi so me zelo presenetili in razveselili, ker so mi tam izročili listino, s katero sem po sklepu njihove zdravniške zbornice postala častna članica njihovega društva. Lepo je, kadar ti nekdo reče hvala, ali ti pove, da te ceni.