Tiskane izdaje
»S projektom odpiramo temo, kako zaposleni očetje usklajujejo plačano delo in skrb za otroke. V Sloveniji je na ravni politik to razmeroma dobro urejeno,« je pojasnila dr. Živa Humer iz Mirovnega inštituta, ki vodi projekt Očetje in delodajalci v akciji (ODA). Ta se ukvarja z vprašanjem, kako očetje v prekarnih oblikah zaposlitev ter na vodstvenih in vodilnih položajih usklajujejo delo in skrb za otroka ter s kakšnimi ovirami se pri tem srečujejo. Cilj projekta, ki ga bodo končali poleti, je večje vključevanje moških v skrb za otroke, za razvoj in uresničevanje družini naklonjene poslovne in organizacijske kulture ter uveljavljanje enakosti spolov v slovenski družbi. Financira ga Norveški finančni mehanizem, koordinirajo pa na Mirovnem inštitutu s sodelovanjem z Univerzo v Ljubljani, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, podjetjem Nicha, d. o. o., in norveškim partnerjem Reform – Resource Center for Men.
Čustvena opora
»Začeli smo raziskavo, kjer nas je zanimalo, kako danes očetje usklajujejo delo in skrb za otroke, ali se pri tem srečujejo s kakšnimi težavami in kaj bi po njihovem mnenju pomagalo premagati te ovire. Najprej smo naredili spletno anketo, v kateri je sodelovalo 489 očetov iz vse Slovenije. Na vprašanje, kaj je po njihovem mnenju najpomembnejši dejavnik njihovega očetovanja, je več kot 90 odstotkov odgovorilo, da je to čustvena podpora otroku. Sledijo zagotavljanje finančne preskrbljenosti družine in preživljanje skupnega prostega časa. Za mnoge je čas tista kategorija, po kateri sami sebe ocenjujejo, kako dobri očeti so,« je strnila dr. Živa Humer in dodala, da so hoteli, da očetje povedo, kakšne težave imajo in kaj potrebujejo. »Usklajevanje dela in družine razumemo kot proces, v katerem v podjetjih sodeluje vodstvo, kadrovske službe, sindikati in zaposleni. Politike ne pomagajo, če ne ustrezajo potrebam ljudi.«
Štiri petine koristi
Dobra petina zaposlenih pa je pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali bi imeli težave v kolektivu in z nadrejenimi, če bi morali svoj delovnik prilagoditi družinskim obveznostim.
»V nadaljevanju smo izvedli intervjuje, v katerih smo se pogovarjali z očeti v prekarnih oblikah zaposlitve in na vodstvenih položajih, ker smo ocenili, da se ti dve skupini, čeprav po družbeni in ekonomski moči diametralno nasprotni, srečujeta z okoliščinami, ki jim otežujejo usklajevanje dela in družine. Predvsem pri vodilnih in vodstvenih delavcih se je pokazalo, da usklajevanje dela in družine ne prepoznajo kot problem. In sicer zato, ker so skrb za dom in družino v celoti prevzele njihove partnerke. Pri tistih vodilnih, ki si s partnerkami bolj enakovredno delijo obveznosti in katerih partnerke so na podobnem položaju v službi, pa doživljajo usklajevanje dela in družine kot problem, predvsem zaradi dolgih delovnikov, ki lahko trajajo tudi deset ali 14 ur. Med ukrepi, h katerim se zatekajo, je prožen prihod in odhod z dela, da lahko vmes še kaj postorijo in se vrnejo v pisarno, ter delo od doma. So pa tudi sami priznali, da je prožni delovnik zelo v redu, če moraš otroka peljati na primer k zdravniku, hkrati pa takšen delavnik praktično pomeni, da opravijo več dela in je večja obremenitev kot v fiksnem delovniku. Prožni delovni čas in delo od doma sta ukrepa, ki ju lahko uporabljajo nekatere skupine zaposlenih, v nekaterih panogah in na nekaterih delovnih mestih pa jih ni mogoče uveljaviti,« je opisala koordinatorica projekta.
Slabo seznanjeni s pravicami
Pri prekarno zaposlenih očetih se je pokazalo, da je usklajevanje odvisno predvsem od njihovih trenutnih zaposlitvenih razmer. »Če imaš sezonsko delo, v času sezone ni drugega kot delo, v drugem obdobju pa je v ospredju družina. Tu pa smo resnično videli tisti premik, ki ga zaznavajo tuje raziskave – dejavno oziroma novo očetovstvo, kjer je skrbstvena zavzetost precej bolj izrazita,« je strnila sogovornica.
Se je pa pri prekarno zaposlenih izrazito pokazala odsotnost pravic. Samozaposleni imajo možnost očetovskega dopusta, a ker so samim sebi delodajalci, gre to v njihovo škodo. Pogosto s pravicami in možnostmi niti niso seznanjeni. »Kdor dela prek avtorskih in podjemnih pogodb, pa je povsem nezaščiten. Če ima partnerka zaposlitev za nedoločen čas, očetje pogosto prevzamejo skrb za otroke in so oni tisti, ki se prilagajajo partnerkini zaposlitvi. Če sta oba prekarno zaposlena, pa je še toliko težje usklajevati, saj si zelo omejen s pravicami, vsak izostanek z dela pa se zelo pozna, še posebno če ni neke neformalne podporne socialne mreže.«
Izpostavila pa je, da niti v njihovi raziskavi niti v spletni anketi ni šlo za reprezentativni vzorec – odzvali so se očetje, ki jih to področje zanima. »Naš vzorec je vzorec očetov, ki so bolj senzibilni in aktivni. Pri nas ni nacionalne študije o tej temi na reprezentativnem vzorcu, temveč opažamo trend. Tako kot zaznavamo trend, ki gre ravno v obratno smer, v smislu odsotnih očetov. Govorimo o veliki razliki,« je opozorila sociologinja.
Akcijski načrt za naprej
Pri analizi ukrepov na ravni podjetij so ugotovili, da je ogromno neizkoriščenih možnosti. »Zato smo se projekta lotili na način, da aktivno vključimo delodajalce. Pripraviti želimo model 'Prilagodljiv paket ukrepov ODA'. Odločili smo se za šestmesečni pilotni eksperiment, v katerem bodo štiri izbrana podjetja koristila ukrepe usklajevanja, ki so bili pripravljeni prav za konkretno podjetje oziroma organizacijo in prav za očete, ki so se vključili v ta pilotni preizkus. Povezali smo se z RTV Slovenija, s policijo ter podjetjema Suport & Trade, d. o. o., in GoOpti, pri tem smo bili pozorni na to, da so si te organizacije različne tako po velikosti kot po dejavnosti in oblikah zaposlitev,« je opisala dr. Živa Humer. V prihodnjih mesecih bodo med drugim pripravili knjigo, e-knjigo z zgodbami očetov in posvet za politike. »Naša ambicija je pripraviti akcijski načrt. Nekatera podjetja si želijo na podlagi izkušenj uvesti smernice pri usklajevanju dela in družine. Ukrepi v podjetjih so različni in ni nujno, da finančno obremenijo delodajalca.«
