Cviček je močnejši od amsterdamske droge

Rudi Bregar, oče Levstikovega pohoda. Pred 30l eti je na pot od Litije do Čateža krenilo 397 pohodnikov, zdaj jih štejejo v desettisočih.

čet, 10.11.2016, 08:00
»Danes so tudi politiki dozoreli in glede političnih pritiskov imamo bolj ali manj mir.«

Litija – Začelo se je po naključju, z leti pa so prerasli v eno najbolj množičnih domačih rekreativno-družabnih pohodniških prireditev, ki je spisala številne zanimive zgodbe. Na Martinovo soboto bodo pohod po Levstikovi poti pripravili tridesetič, že vse od začetka ga s skupino pomočnikov organizira Rudi Bregar s Primskovega. V zadnjih petih letih je pot premagalo 70.000 pohodnikov, rekord so dosegli ob 25. obletnici, ko je na Čatež prisopihalo 25.000 ljudi.

Kako se je sploh porodila ideja za organizacijo pohoda?

Začelo se je povsem po naključju, ko smo se mladi v Litiji dogovorili, da bi šli peš iz Litije do Čateža. Ker sem se tedaj ukvarjal z novinarstvom, sem obvestilo poslal nekaj medijem in prvega pohoda leta 1987 se je udeležilo 397 pohodnikov, tedaj po planinski poti čez Primskovo, ki so jo desetletje pred tem označili litijski planinci. Udeležba mi je dala idejo, da smo začeli iskati pot, ki jo delno popisuje tudi Fran Levstik v literarnem potopisu Popotovanje od Litije do Čateža. Stik sem navezal z literarnim zgodovinarjem dr. Matjažem Kmeclom, ki je tista leta po poti hodil s svojimi študenti in ki je bil nato naš svetovalec v vseh pogledih. Prav Kmecl je zato leta 1988 uradno odprl Levstikovo pot.

Na začetku si verjetno niti v sanjah niste predstavljali, da se bo pohod z leti razvil v pravo manifestacijo pohodništva in se tako uveljavil med ljudmi. Kaj so vzroki za uspeh in priljubljenost te prireditve?

Ne bom skrival. Želel sem si množičnosti, čeprav je res, da je presegla vse sanje. Morda lahko iščemo vzroke v tedanjih družbenih razmerah. Tudi k ponatisu izvirnega Levstikovega Popotovanja leta 1989 sem zapisal: »Prav v tem času se v Sloveniji borimo za kulturno samostojnost slovenskega jezika, zato naj bo ta knjiga popotovanje v preteklost, sedanjost in prihodnost. Posvečena je slovenskemu prizadevanju za kulturno samoohranitev in suverenost.« Ne nazadnje pa se poletna pohodniška sezona konča ravno na martinovo, ko se po starih običajih mošt spremeni v vino, a brez gostoljubnosti dolenjskega človeka, o kateri je že v 19. stoletju pisal tudi Fran Levstik, zagotovo ne bi šlo.

Verjetno ni naključje, da bo letos na zaključni prireditvi Razhodnja na Čatežu slavnostni govornik prav dr. Matjaž Kmecl?

Nikakor. Čeprav so bili v preteklosti različni interesi, kdo naj nagovori pohodnike na cilju, tokrat ni bilo nikakršnih pomislekov. Dr. Kmecl je postavljal temelje Levstikovi poti, ki so zgrajeni na tedanjem slovenskem literarnem programu. O njem Kmecl pravi, da je zgodovinska in motivacijska dragocenost. Levstik je v današnjem žargonu rečeno nekakšna peticija, ki jo pohodniki podpisujejo s svojo hojo od Litije do Čateža. Povsem se strinjam z njim.

Organizacija tako množične prireditve verjetno ni mačji kašelj. Kaj vse je treba postoriti za uspešno izvedbo?

Na začetku je bilo vse laže, z naraščanjem števila pohodnikov pa so priprave postale velikanski zalogaj. Predvsem pa je država tako zbirokratizirala naše življenje, da za izvedbo potrebuješ goro dovoljenj in soglasij, kot da bi gradil babilonski stolp. Je pa res, da so nekatere stvari dokaj utečene. Pri tem ne smem pozabiti vloge medijev, ki so v teh 30 letih poskrbeli za neprecenljivo promocijo Levstikove poti.

V treh desetletjih se je verjetno nabralo precej spominov?

Lepe spomine imam na začetke Levstikove poti, ko smo cele sobote hodili po poti, jo čistili in označevali, se šli športne igre in zvečer prespali v seniku na Čatežu. Zelo lepi so spomini na vse pohodnike, ki so v soncu pa tudi v blatu, dežju in snegu premagovali to kulturno-zgodovinsko pot. Spomnim se ljudi, ki sem jim moral zagotoviti garantno pismo, da so sploh lahko prišli v Slovenijo na pohod, celotne japonske skakalne reprezentance na cilju na Čatežu in tudi Nizozemke, ki je spoznala, da je cviček močnejši od amsterdamske droge. Ves čas sem v ozadje potiskal politiko in politične pritiske, ki sem jih doživljal. Niso me hoteli razumeti, da nočem dopustiti, da pohod postane politični miting v rokah vsakokratne oblasti. Danes so tudi politiki dozoreli v tem pogledu in imamo bolj ali manj mir.

Kako, da ste pred leti pot speljali tudi čez Primskovo, kjer Levstik pravzaprav nikoli ni hodil?

Kdo pa ve, kje vse je hodil Levstik, ko je bil dve leti domači učitelj v bližnjem gradu Turn? On niti ne omeni Tone Zidarjeve, pa čeprav je jasno, da je veliko noči prespal pri njej v Moravčah. Tudi v Popotovanju ne opiše celotne poti. Vzroke, da je pot speljana po dveh trasah, je treba iskati v množičnosti, saj je ministrstvo za notranje zadeve že pred leti zahtevalo, da se ljudje razpršijo. Prvi pohod je potekal prav po današnji južni trasi, ljudem pa želimo pokazati lepote širšega območja med Litijo in Čatežem. Po kateri poti se pohodniki odpravijo, je njihova odločitev.

Pohodniki se na poti okrepčajo tudi z mladim vinom. Kako bi ocenili kulturo pitja pred 30 leti in zdaj?

Zelo se je spremenila. Vedno smo želeli odvračati ljudi od čezmernega pitja. Odnos do alkohola je danes drugačen in to se pozna tudi pri pohodnikih. Tudi domačini so spoznali, da ni vse v prodaji vina, zato vsako leto ponujajo več kulinaričnih dobrot. Ljudje so se naučili ob vinu uživati, nekoč pa so se bolj nacejali.

Kakšne načrte imate za prihodnjih »30 let«?

Nadaljevati kot doslej. Počasi, korak za korakom, vendar vztrajno. Še naprej želimo pohodnike ozaveščati o pomenu varovanja narave in dediščine. Predvsem pa si želim, da bi Levstikova pot ostala kraj ohranjanja spominov, druženja ter ohranjanja izročila, ki ga je zapisal Fran Levstik sredi 19. stoletja. Kot pravi Ciril Zlobec, Levstik je hotel prebujati slovenski narod, pohodništvo na Levstikovi poti pa ga želi združevati.

Prijavi sovražni govor