Da, še potrebujemo mednarodni dan žena!

Zakaj ga torej potrebujemo, pojasnjujejo sogovorniki, ki smo jih prosili, da s svojega zornega kota osvetlijo razloge zanj.

Delo.si
tor, 08.03.2016, 14:00

Pred nekaj leti smo delali raziskavo o intersekcijski diskriminaciji v Sloveniji. Spomnim se respondentke, ki je povedala tole zgodbo: »Na razgovoru za službo so me vprašali, ali imam kaj otrok. Odgovorila sem, da jih še nimam. Direktor je odvrnil, da bom zanje samo strošek, ker bom zagotovo imela otroke. Nato je dodal: Ker ste Bosanka − tako je sklepal iz mojega priimka − jih boste najbrž imeli še več kot Slovenke.« Verjetno ni treba dodati, da naša sogovornica ni dobila službe. Njena zgodba predstavlja vse, kar je narobe z današnjo družbo, ko govorimo o enakosti spolov. Zakon jo ščiti pred tovrstno diskriminacijo, a tudi na kraj pameti ji ni padlo, da bi delodajalca tožila. Bala se je stigme, ki bi jo s tem pridobila: to je tista ženska, ki dela težave.

Korenine patriarhalne kulture so v praksi prepogosto nad zakonodajo. Zakoni so sicer sprejeti in ženske imajo enake pravice, zagotovo pa ne enakih možnosti. Težko boste našli koga, ki bi zagovarjal neenake pravice za ženske, brez težav pa boste slišali različne trditve o razlikah med spoloma, ki se predstavljajo kot zdravorazumske, v svojih posledicah pa predstavljajo ravno tiste ovire, ki onemogočajo enake možnosti za ženske in moške. In ravno v tem je problem: v prefinjenih seksizmih, ob katerih se glavnina zgolj nasmehne. Vse to pa seveda ne pomeni, da nad zakonodajo lahko dvignemo roke in se ukvarjamo samo še s kulturo. Seksistična in patriarhalna kultura se kaj hitro priplazi nazaj v zakonodajne dokumente in izborjene pravice niso nikoli brezpogojno izborjene za vedno.

Roman Kuhar, sociolog, preučevalec spola, aktivist

Znano je, da je kulturna obsesija z nevidnostjo ženskih genitalij, torej kot pohabljenje ženskih genitalij brez medicinskih razlogov, v najbolj agresivni obliki prisotna v državah zahodne in vzhodne Afrike. Prakse izvajanja od države do države variirajo, toda ne glede na to, ali je dejanje zakonsko kaznivo ali ne, so prakso poganjale in jo še vedno poganjajo podobne ideje: estetski posegi, spolna neenakost, pretirana ženska seksualnost, čistoča, spodobnost, nedolžnost in lepota. Toda čeprav smo v zahodni kulturi vajeni s prstom kazati proti tovrstni agresivnosti, se mi je s čudovito knjigo Slađane Mitrović Užitek in nelagodje (Studia Humanitatis, 2015) pokazalo, da je ženski organ v pomenski ekonomiji, in predvsem v zahodnih državah, pravzaprav na podoben način še vedno izmaličen; poskuša se ga iztrgati sledem seksualnosti in ga preoblikovati, da bi se vanj lahko vpisalo kulturni kod.

Hermetična zaprtost ženskega telesa, kot jo sistematizira akt na primer v likovni umetnosti, ne služi zgolj ohranjanju visokih estetskih standardov zahodne kulture, temveč gre za regulacijo ženskega telesa; gre za način uokvirjanja in discipliniranja. Ko sem nazadnje v prenovljeni Narodni galeriji videla akt Mateja Sternena z naslovom Rdečelaska, najprej nisem razumela, da gre za svojevrstno in seveda zgodovinsko pogojeno prezentacijo ženskega telesa in še bolj njenega spolnega organa.

Matej Sternen, Rdečelaska

Sternenova Rdečelaska je, čeprav je upodobljena gola ženska, izpraznjena telesnih želja in spolnih nagibov. Seveda pri tem ne gre zgolj za zanikanje seksualne razsežnosti ženskega telesa, temveč se s pomočjo tradicionalnih aktov udejanja ločnica med zunaj in znotraj.

V tem premisleku, ki ga daje Slađana Mitrovič, pa sem dobila tudi pojasnilo, zakaj me sodobna pornografska produkcija nikoli ni nagovarjala, temveč sem ob podobah moških in žensk v navidezno šokantnih seksualnih pozah čutila samo žalost in jezo. Pornografija namreč iz seksualnosti naredi prostor »praznega vakuuma«, kjer nič več ni nedostopno in neprikazljivo; vse lahko postane vidno, odkrito, prikazano, odrezano od psiholoških dimenzij, prikazani kadri pa so potencirani do te mere, da gledalcem na koncu ostanejo le organi brez telesa. Gre za uresničitev kapitalističnih sanj, kjer protagonisti udejanjajo imperativ neskončnega užitka, toda najbolj skrb vzbujajoča je izpraznitev objekta podobe. Poglejte samo pornografske igralke, ki še v tistih najbolj intimnih trenutkih, ko naj bi izražale ekstazo ugodja in morebiti pokazale zanimanje za partnerja, oskrbujejo svoj status modela, ki pozira in je gledan. Seveda večina gledalcev tovrstnih prikazovanj trdijo, da je »realnost povsem drugačna«; toda skrb vzbujajoče je, da je mainstreamovska pornografska industrija, katere eksistencialni pogoj je, da je ženski užitek v njej zradiran, eden najbolj dobičkonosnih poslov (ker penetrira v vse družbene plasti) in v finančnem smislu močno presega profesionalne športne panoge, kot so nogomet, bejzbol, košarka.

Je pri tem še treba dodajati, zakaj potrebujemo mednarodni dan žena?

Gabriela Babnik, pisateljica, občasna opazovalka afriških in drugih pokrajin

Najbrž se vsi spominjamo filma Zaljubljeni Shakespeare in Gwyneth Paltrow, ki si je, zato da je lahko igrala na odru, morala nadeti brke in se pretvarjati, da je moški. Tako je bilo. Svet gledališča je bil rezerviran izključno za moške.

Od takrat se je, hvala bogu (oziroma ženskam samim) veliko spremenilo. Še vedno velja, da je ženskih vlog manj in da so večinoma prej podpornice moškim, in ne glavne protagonistke. To je povezano z dejstvom, da so avtorji dram večinoma moški. In da so mnoge od dram klasike, ki so nastale pred 400 in več leti.

Sodobna dramatika je drugačna, tako kot je drugačen čas, v katerem živimo. Ženske so upravičevno dobile svoj prostor in volumen. Vse več je avtoric dramskih del in vse več je dram, kjer ženska predstavlja tisto, s čimer se lahko identificira tudi moški. Nekdo mi je nekoč rekel, da je samo en poklic težji od poklica igralca. Poklic igralke.

Dejstvo je, da je sodobna ženska bombardirana z vseh strani raznoraznih idealov in norm. Živimo v svetu, ki starost enači z boleznijo, in ženskam, še posebej igralkam, ker so toliko bolj izpostavljene kot ženske, ni lahko v tem šmornu zahtev sodobnega sveta ohranjati stika s samimi seboj.

Kot zaposleni moški član ansambla MGL imam srečo, da delam v spolno zelo uravnovešenem kolektivu, če sem lahko malo hudomušen. Imam izjemne kolegice, ki so v vseh pogledih kos nalogam, vlogam in moškim kolegom. Navsezadnje pa nad nami vsemi bedi in za nas skrbi ženska roka. Kot vemo, ima MGL direktorico.

Jure Henigman, igralec

V še vedno pretežno moškem svetu mednarodnega prava in diplomacije mora ženska v karierni uspeh vložiti dosti več napora in odrekanj, saj je vrednotenje njenega dela pogosto obremenjeno z ukoreninjenimi predsodki. V takšnih okoliščinah ženska tudi težje usklajuje profesionalne ambicije z zasebnim življenjem.

Ob prizadevanjih za odpravo teh sistemskih ovir pa se mi zdi bistveno, da jih vsaka zase preseže tudi na osebni ravni, z ohranjanjem lastne ženstvenosti, dostojanstva in pristnosti, ter samozavestno uresničuje svoje cilje, ki za večino žensk po svetu ostajajo zgolj oddaljene sanje.

Dominika Švarc, strokovnjakinja za mednarodno pravo

Prijavi sovražni govor