Združeni narodi so leta 2005 razglasili 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan leta 1945 je Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta zaznamuje tudi Slovenija: osrednja slovesnost bo v četrtek v Sinagogi Maribor.

Ljubljana – Holokavst je gotovo najbolj travmatičen dogodek, ki je poleg vzpona komunizma in sekularizacije evropske družbe zelo zaznamoval sodobno judovsko skupnost. Številke zločina so grozljive, industrijska metoda uničenja pa tako brezčutna in učinkovita, da je filozof Theodor Adorno izjavil, da je po Auschwitzu barbarsko pisati poezijo. Najpogosteje ocenjeno število pobitih Judov je šest milijonov, čeprav je po novejših ocenah zgodovinarjev to število nižje. Dogodka se spominjamo po vsem svetu – 27. januar so Združeni narodi razglasili za mednarodni dan spomina na žrtve nacističnega holokavsta – in tudi pri nas, saj so nacisti v času vojne skoraj dokončno uničili že sicer maloštevilno judovsko skupnost v današnji Sloveniji. Glavni cilj holokavsta je bilo uničenje evropskih Judov, za naciste pa je to bila dokončna rešitev (Endlösung) večstoletnega judovskega vprašanja. Nezaželeni so bili tudi vsi drugi, ki niso zadostili nacističnemu merilu ustreznosti rase, posebno Slovani, ki so po nacističnem »nauku« zasedali njihov Lebensraum (življenjski prostor), Romi, Jehovove priče, umsko ali telesno prizadeti ter homoseksualci. Tudi njih so mučili, preganjali in morili.

Preživela jih je dobra desetina

Z začetkom okupacije leta 1941 je represija okupacijskih sil Nemčije, Italije in Madžarske precej uničila veliko večino, sicer majhnih, lokalnih judovskih skupnosti, ki so bile posejane po celi Sloveniji. Med vojno so celotno prekmursko judovsko skupnost zbrali v lokalne sinagoge in v živinskih vagonih deportirali v nemška in poljska koncentracijska taborišča, najpogosteje v Auschwitz, Dachau in Mauthausen. Po ljudskem štetju leta 1939 se je v Dravski banovini za jude po veroizpovedi opredelilo 1533 ljudi. Vojno jih je preživelo približno 200. Po ugotovitvah judovskih znanstvenikov (Elazar) je bilo ubitih 75 odstotkov vseh, ki so živeli v Jugoslaviji. Med slovenskimi pokrajinami je bilo najbolj opustošeno prav Prekmurje, kjer je večina izmed preživelih zaradi poznejše komunistične represije kmalu imigrirala v Izrael ali ZDA. Leta 2002 se je 99 prebivalcev Slovenije, po nezavezujočem vprašanju, opredelilo za judovsko veroizpoved, 28 pa se jih je za Jude izreklo po narodnosti. Neuradna številka se giblje okrog 300.

Etnocid nad Slovenci

Tudi nasilje, ki ga je okupator med drugo vojno izvajal nad Slovenci, je bilo načrtovan etnocid. Po ukazu poveljnika SS Heinricha Himmlerja so Nemci že jeseni 1941 začeli etnično čiščenje uporniškega Spodnjega Štajerskega, delov Koroške in Gorenjske. Dokončni cilj je bilo uničenje naroda. Podobno so v Ljubljanski pokrajini delovali italijanski fašisti. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino pregled slovenskih žrtev vojnega nasilja v letih 1941–1945 kaže, da je bilo v izgnanstvu in begunstvu približno 80.000 ljudi, v koncentracijskih taboriščih 58.522, največ, 36.200, v italijanskih, 21.234 v nemških, 688 v madžarskem taborišču Sarvar in približno 400 v ustaškem taborišču Jasenovac. Po zadnjih podatkih inštituta jih je skupaj v taboriščih umrlo skoraj 13.000 (več v priloženi tabeli). V konfinaciji, na prisilnem delu ali v vojnem ujetništvu je bilo malo manj kot 20.000 ljudi, okupatorji pa so ustrelili 2949 talcev.