Tiskane izdaje
Alojz Dolničar bo junija dopolnil 91 let. Njegovo utrujeno telo mu letos ni dovolilo, da bi po že peto medaljo Ruske federacije prišel v Ljubljano. Čeprav se je različnih odlikovanj iz vojaškega in civilnega življenja nabralo že za precej veliko škatlo, mu vsako veliko pomeni. Pravi, da je to spomin in priznanje, da se je tudi on uprl okupatorju.
Dan zmage je Alojz Dolničar pričakal z Bračičevo brigado, ki je bila del XIV. divizije, v Borovljah na Koroškem. Svoboda še zdaleč ni zasijala, se spominja: »Ni bilo ne vem kakšnega veselja. Grdo so nas napadli belogardisti. To je bilo 13. maja, štiri dni po kapitulaciji, tako da si sploh nismo mislili, da se lahko zgodi kaj takega. Kolona je prišla čez Ljubelj, z njimi je bila tudi tankovska enota SS, in tako so 'nabijali', da smo se komaj rešili. Prišli smo do Drave, ki pa je bila tako visoka, da je nismo mogli prebresti in smo morali do mostu. Na njem je fantov padlo še in še, vseh skupaj okoli 180 borcev.« Na obrazu se mu riše žalost. Pravi, da tudi kasneje, ko so se boji vendarle zaključili, ko bi moral biti nepopisno vesel, saj je smrti tako rekoč vsak dan gledal v oči, tega ni bilo. Vojna mu je ukradla mladost: »K partizanom sem šel s 17 leti. Kaj se pravi biti mlad, o tistih lepih letih pojma nimam.«
Alojz Dolničar. Foto: Arhiv Občine Šmarje pri Jelšah
Ali k partizanom ali v smrt
Odločitev, da odide v partizane, kjer sta bila tudi brata Ivan in Lado, je bila logično nadaljevanje njegovega udejstvovanja proti okupatorju v Ljubljani. Leta 1941 je živel na Viču, kjer se je učil za peka. Takoj po okupaciji je začel sodelovati v mladinski organizaciji Skoj. Spominja se, da je bil na pekarni, kjer je živel in delal, naslikan Mussolini, in takoj je vedel, da mora sliko odstraniti. Čeznjo je narisal srp in kladivo. »Ni se še zdanilo, ko so fašisti vdrli v pekarno in mojstru razburjeno govorili, kaj ima na fasadi. Mojster mi je velel, naj vzamem kladivo, jaz pa sem tolkel točno po obrisih narisanega, tako da se je vse skupaj še bolj videlo.«
Jeseni 1941 je dobil težjo nalogo: za partizane je moral prepeljati 12 nahrbtnikov sanitetnega materiala. V pekarni v Gradišču so mu naložili vreče moke, ki jih je odpeljal v Rožno dolino v Delavsko pekarno. Tam so peki vstavili sanitetni material v nekatere vreče. Trikrat je opravil to nalogo, kmalu zatem pa so se začele aretacije, ki jim kljub mladostnim letom ni ubežal.
»Dvakrat so me aretirali in odpeljali v Belgijsko vojašnico [današnja Metelkova]. Tam smo se morali vsi postaviti v kolono, drug za drugim. Na koncu so stali fašisti in eden je imel šibo v roki. Če je z njo zamahnil v desno, si šel domov, če je zamahnil v levo, si šel v internacijo. Jaz sem imel srečo.« Ko so izvedeli, da se pripravlja tretja racija, sta se s prijateljem Milanom Peterco odločila, da pojdeta v partizane. Z malo iznajdljivosti sta kljub nepotrjeni prepustnici iz Ljubljane prišla v Koseze. Nato sta se ustavila v Alojzovi rojstni hiši, na Šujici. Mama Pavla, ki je že trepetala za dva sinova v partizanih, ni bila navdušena, da bi v gozdove odšel tudi Alojz. »Rekla mi je, da ne morem v partizane, ker sem še otrok. Pa sem ji odvrnil, da moram, ker me bodo drugače dobili in bo z mano konec.«
Kurir, partizan
S prijateljem sta se pridružila Dolomitskemu bataljonu. Začelo se je povsem drugo življenje. Določili so ga za kurirja, ker je te kraje kot domačin zelo dobro poznal. Vsak dan je nosil pošto do Podutika: »Držal sem vezo z Ljubljano. Vsak dan, dol in gor. Ne glede na vreme, ne glede na situacijo. Okoli 30 kilometrov sem vsak dan prehodil.«
Še vedno pa je ohranjal skrite stike z domom. Z mamo in sestrami so imeli dogovorjen znak, in ko je bil blizu hiše, so zanj in za partizane pripravile hrano, tudi oblačila, oče pa je kot krojač šival triglavke. Ko je bil že nekaj mesecev partizan, je izvedel, da je tajnik občine naročil, da če ne bo on prišel po živilske karte, jih družina ne bo dobila.
»Razmišljal sem, da bodo zaradi mene lačni. Potem sem v gozdu skril torbico s pošto, pištolo, titovko in stekel domov. Tam sem si oblekel kratke hlače, bil sem bos. Atu sem rekel, da grem po karte. Usedel se je na kolo, jaz na 'štango' in sva se odpeljala. Ko sem pred občino zagledal okoli 20 fašistov, se mi je kar mrak naredil. Potem sem šel naprej in srečal še domačine, belogardiste. Teh me je bilo pa še bolj strah. Ko sva prišla v pisarno in naju je tajnik zagledal, se je čisto spremenil. Pobledel je, roke so se mu začele tresti, jaz sem pa samo razmišljal, kaj se bo zgodilo zunaj. Ko sva dobila karte, sem se vrnil k partizanom. Tam pa me je komandant takoj vprašal, kod sem tako dolgo hodil. Strah me je bilo povedati, saj pošte ne bi smel pustiti same. Pa sem vseeno priznal. Oni pa so se začeli smejati, češ da sem jih dobro okoli prinesel. In če sem še kdaj kasneje prišel, je komandant Rade Pehaček rekel: »Lojze, a si bil spet na Dobrovi?«
Kmalu po dogodku z živilskimi kartami so prišli po očeta in ga odpeljali v taborišče na Rab. Potem so aretirali še sestri, kasneje, po kapitulaciji Italije, so ju prepeljali v Nemčijo. Očeta pa so takoj po izpustu z Raba spet ujeli domobranci in bil je poslan v nemško taborišče. Vsi so se vrnili.
Alojz je do leta 1943 ostal kurir v Dolomitih, po hudi italijanski ofenzivi pa ga je pot pripeljala na Dolenjsko, kjer se je pridružil brigadi Toneta Tomšiča. Spet so ga vabili v kurirsko službo v Dolomitih, vendar ga niso mogli prepričati, saj je bil na kurirskih poteh vsak dan življenjsko ogrožen, kot se spominja. V začetku leta 1943 je v četi pri 19 letih postal namestnik komisarja. Pa je še istega leta dobil pismo; odnesti ga je moral komandantu 13. brigade in se brigadi tudi pridružiti. Po dolgem in nevarnem iskanju, ko sta bila s prijateljem Janezom Ciuho nekajkrat v smrtni nevarnosti, sta brigado le našla ter se kmalu spet pridružila tovarišem v brigadi Toneta Tomšiča. Naslednji dan, 6. januarja 1944, sta stala v legendarnem zboru XIV. divizije, ki se je odpravljala na zgodovinsko pot na Štajersko.
V borbo, štirinajsta, juriš!
Iz Suhorja je v XIV. diviziji krenilo 1112 borcev in 140 konj. Sedmega februarja je divizija pri Sedlarjevem prešla Sotlo in tako je na Štajersko, ki je bila del nemškega rajha, prišlo več kot tisoč slovenskih partizanov. Velika težava je bil sneg in hud mraz. Na Smrekovcu je bilo kar meter in pol snega in 25 stopinj Celzija pod ničlo, se spominja Alojz: »Eni so bili skoraj bosi. Ko smo šli iz Bele krajine, smo še bili kolikor toliko obuti, ampak to je bila italijanska oprema, ki je zelo slaba. Če imaš italijanske čevlje, je tako, kot če bi imel copate na nogah. Vse je bilo uničeno. Veliko fantov je imelo noge zavite v kakšne vrečevine, precej fantom so morali zdravniki zaradi ozeblin odrezati prste.« Čeprav redke, so bile Alojzove prigode srečne prav s čevlji. Med iskanjem 13. brigade je namreč srečal kurirja iz Žirov, ki mu je ponudil čevlje za pištolo: »Bil sem zelo zadovoljen. Prinesel mi je perfektne nove gojzarje, jaz sem si pa rekel, da bo pištol še dosti.« Ko je že bil na poti s XIV. divizijo, pa so po prihodu v Senovo, kjer so napadli orožniško postajo in uničili rudniško separacijo, tako da Nemci dolgo niso prišli do premoga, partizani prišli do rudarskih čevljev. Tudi Alojz.
Štirinajsta je kljub junaškim bojem in velikemu tovarištvu ob nečloveških naporih Alojzu pustila tudi precej grenkih spominov. Med njimi okupatorjev zločin v dolini Gračnice, kjer so nemški oboroženi vojaki za zaščito uporabili kar fantiče, ki so odhajali iz šole. »Živega zidu se dobro spominjam. Komandant Ilija Badovinac je bil odgovoren, da ščiti našo kolono. Potem pa zagleda, kako gredo mladi pobčki, nemška kolona pa za njimi. Potem je Badovinac zavpil: 'Otroci, lezite!' Takrat je zagrmelo. Streljali so Nemci, naši, jasno, nazaj. En fantek je padel, trije so bili ranjeni.«
Najhujši boji so divizijo še čakali. Alojz se posebej spominja Graške gore, gore jurišev: »Ves dan smo se borili in potem ponoči prišli do Osreških peči. Sprva smo mislili, da bomo zavili proti Koroški, ampak bilo je vse polno Nemcev, ki so nas pritiskali v dolino. V Osreških pečeh je bil sam sneg in led, okrog in okrog pa polno Nemcev. Komisar divizije je dal komando, komandanti so vzeli mitraljeze v roke, drugi bombe in juriš. Zagnali smo se v tisti breg, nekaj fantov je padlo, ampak smo prebili obroč, da smo lahko šli naprej v Bele Vode in Žlebnik. Pri Žlebniku smo izgubili tovariša Kajuha. Takoj ko smo slišali ropot, smo pritekli, ampak je bilo že prepozno.«
Poteptane sanje
Pri podpisu kapitulacije v Topolšici, ko se je nemški general Alexander Löhr vdal partizanom, je sodeloval Alojzov brat Ivan, ki je bil takrat komisar XIV. divizije. Alojz je bil v Bračičevi brigadi, ki je dobila obvestilo, da se proti Borovljam premikajo večje kolone nemške vojske. Brigada je dobila nalogo, da mora vojsko razorožiti, kar so počeli na nogometnem igrišču v Borovljah. Pa ni šlo gladko, se spominja Alojz: »Nemški vojaki so brez odpora predajali orožje, domobranci pa orožja niso hoteli položiti. En njihov funkcionar mi je rekel, da se nam ne bodo predali. Odgovoril sem mu, da bodo potem čakali. Še pol ure ni minilo, ko so nas napadli.« Boje je angleška enota le opazovala. »S študentom borcem, ki je znal angleško, sva poveljnika vprašala, ali nismo zavezniki, pa je samo dal povelje tankistu, ki je izstrelil granato. Takrat so belogardisti dvignili belo zastavo in se predali angleški enoti.« Angleži so večino domobrancev kmalu vrnili v Slovenijo.
Alojz je po končanih bojih skupaj z brigado odšel v Celovec, kjer so dobili ukaz, da bo šla celotna divizija v Banat v Srbijo. Spominja se razočaranja in žalosti: »Spraševali smo se, zakaj nas pošiljajo tja. Štiri leta smo se borili v Sloveniji za svobodo, zdaj so nas pa poslali čisto na drugi konec Jugoslavije.« Nekaj mesecev kasneje so jih približali Sloveniji, v Varaždin.
»Tudi pomislil nisem, da bi šel iz vojske. Še posebej ker sem bil spomeničar. Sem pa ves čas sanjal, da bi bil pilot.« Alojz povsem odkrito pove, da služba v vojski ni bila to, kar je upal in pričakoval. Že v Varaždinu so ga vzeli v obveščevalno službo, ki mu sploh ni bila všeč. Rezultat njegovega oporekanja dodeljeni službi je bila premestitev. V Zagrebu je delal v bolnišnici: »Želja, da bi postal pilot, je ostala. Ko je bil razpis za pilotsko šolo, sem se takoj prijavil, opravil vse preglede, vse dokumente sem imel. Major, s katerim sva se poznala zaradi dela, ki sem ga imel v bolnišnici, mi je povedal, da imam vse rešeno, da bom lahko postal pilot. Bil sem presrečen! Ko sem odhajal iz njegove pisarne in prijel za kljuko, je na drugi strani stal načelnik in mi rekel, da ne bom šel nikamor. Počutil sem se, kot bi me obsodil na smrt. Jokal sem.«
Teden dni kasneje je spremljal na vlak pet kolegov, ki so odhajali v šolo za pilote. Ohranili so stike in si pisali pisma. A niso prav dolgo prihajala: »Že med šolanjem sta dva umrla. Imeli so stare avione. Kasneje sta umrla še dva, eden v Pulju, drugi v Zadru. Ostal je le še Lojze Gruden iz Škofljice, z njim sva bila skupaj, ko smo šli partizani na Štajersko. Po šolanju je bil premeščen v Skopje, kjer se je tudi njegovo letalo zrušilo. Še zmeraj menim, da bi bil sam še živ, če bi bil pilot, čeprav je res vprašanje.« Zaradi poteptanih sanj o službi med in nad oblaki je razmišljal o odhodu iz vojske.
Te misli so postale še močnejše, ko so ga iz Ljubljane, kjer je delal, želeli premestiti v Črno goro. Takrat je napisal pet prošenj za demobilizacijo. Dosegel je le to, da ga niso poslali tako daleč, ampak na Reko, kjer je preživel osem let. Ko so ga hoteli spet premestiti v Črno goro, je imel dovolj: »Rečeno je bilo, da gredo lahko nosilci spomenice 1941 v pokoj, ne glede na leta. Takrat sem imel 41 let. Šel sem h komandantu in mu rekel, da nočem v Črno goro, ampak v pokoj. Pogledal me je in mi rekel, da sem še mladenič. Pa sem mu odgovoril: 'Tovariš general, v pokoj moraš mlad, ne star.' Malo se je popraskal in mi dal prav.«
Družina in smrt
Ko se je upokojil, je bil njegov sin Robert, ki je danes zdravnik psihiater, kot s ponosom pove Alojz, star šest let. Z ženo Nado so živeli v Ljubljani in trudila sta se, da bi imel sin lepše otroštvo, kot ga je v številni družini imel sam. Mami Pavli in očetu Petru se je rodilo kar petnajst otrok, osem fantov in sedem deklet. Alojz je bil deseti po vrsti. Dva otroka sta umrla, še preden se je rodil Alojz, a se kljub časovni oddaljenosti živo spominja sestrice Cvetke, ki je umrla komaj dveletna: »Ko je zgodaj zjutraj umirala, nas je oče prebudil, da bi jo videli še živo. Vsi smo zelo jokali, še posebej ata in mama.«
Tudi sam je kot otrok dvakrat ušel smrti; enkrat je skoraj utonil v Gradaščici, drugič je v cerkvenem zvoniku, v katerem je starejši brat Tone navijal uro, tik ob njem padel velik kamnit blok, namenjen za pogon ure. Tudi v partizanih je nekajkrat za las ušel smrti. Ni pa ji ušel brat Lado. Osemnajstega marca 1943 so Italijani obkolili bataljon, katerega komandant je bil. Hudo ranjen si je z roke snel poročni prstan in ročno uro ter ju dal svojemu namestniku, naj ju izroči njegovi ženi Zorki Regancin - Ružki, ki je delala v partizanski tehniki. Nato si je sam vzel življenje. O njegovi smrti sta Alojz in brat Ivan, ki je bil politkomisar in kasneje vidni član komunistične partije ter politike SFRJ, izvedela le dan kasneje: »Zelo nama je bilo z Janezom [tako vedno naslavlja Ivana] hudo, ker smo bili vsi trije zelo povezani in veliki prijatelji.« Prstan in uro je prav Alojz izročil Ružki. Tako Lado [Vladimir Dolničar - Rudi] kot Ružka, za katero se je izgubila vsaka sled, potem ko so jo aretirali, sta bila posmrtno odlikovana z redom narodnega heroja oziroma herojinje.
Mir
Alojz je končno v miru zaživel po upokojitvi. Do ženine smrti leta 1988. Nekaj let po njeni smrti je spoznal Lučko Užmah, ki je še danes njegova sopotnica. Iz Ljubljane sta se preselila v Šmarje pri Jelšah. Odločitev za to ni bila težka, pravi Alojz: »Že kot partizan sem imel najboljši občutek na Štajerskem, pa sem dal skozi Gorenjsko, Primorsko, Dolenjsko, Suho krajino. Najlepše je bilo pri ljudeh na Štajerskem.«
Visoki starosti navkljub ga noge še vedno ubogajo: »Glede na to, da sem štiri zime preživel v hosti, sem kar v redu. Še Lučka pravi, da imam dobre noge.« Bolj ga je utrudil pogovor, čeprav pravi, da rad pove spomine. Spomine na tovarištvo, boj za svobodo in partizane. Drugih spominov ne želi obujati.
