Samo dve manjši nadzorovani eksploziji

Deaktivacija vurberške bombe je potekala po načrtih. Slovenski strokovnjaki prvič opravili s tovrstnim eksplozivnim telesom.

Objavljeno
24. julij 2017 19.39
Posodobljeno
25. julij 2017 06.00
Vurberk
Peter Rak, Ma. F., STA
Peter Rak, Ma. F., STA

Duplek – Deaktivacija oziroma detonacija 250-kilogramske bombe iz druge svetovne vojne v Vurberku je danes potekala brez zapletov, pa četudi so imeli slovenski strokovnjaki prvič opravka s tovrstnim eksplozivnim telesom. Ekipa je svoje delo opravila brezhibno, tako da se je vse končalo z dvema manjšima kontroliranima eksplozijama.

Postopek se je začel ob 11.32, ko so bombo z dvorišča s posebno žičnico premestili v triinpolmetrsko jamo, ki so jo izkopali kakšnih trideset metrov stran. Dodatno so jo še utrdili z manjšim nasipom in balami slame, ki bi ublažile eksplozijo, če bi prišlo do nenadne detonacije, vendar se to na srečo ni zgodilo.

Kot je dejal Stanislav Lotrič, vodja sektorja za operativo na Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje, je bila bomba uspešno uničena, in sicer po načrtu. Predstavnik uprave Igor Boh je poudaril, da sta premik bombe in odstranitev vžigalnega dela potekala po pričakovanjih, uspelo jim je odstraniti zadnji del bombe, je pa pri tem prišlo do gorenja, ki pa ni povzročilo detonacije celotne bombe, temveč le njenega manjšega dela. Preostanek bombe, v kateri je še nekaj eksploziva – na srečo je šlo za manj občutljiv TNT – so prepeljali v skladišče in bo naknadno uničen na poligonu.

Ob desetih 
so se oglasile sirene

Predstavnike medijev so policija in pripadniki civilne zaščite pred detonacijo prepeljali na južni del Vurberka, kjer je bil odprt le pogled na grad, cerkev in župnišče, medtem ko je bila lokacija bombe na drugi strani hriba. Okoli 13. ure se je le dvakrat pokadilo, tudi pok ni bil močan, vsi člani enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS), vključno z dvema prostovoljcema, ki sta se neposredno ukvarjala z bombo, pa so bili nepoškodovani. Po prvih podatkih tudi ni posebne škode na stanovanjski hiši in na gospodarskem poslopju najditelja bombe, prav tako nista škode utrpeli bližnja cerkev in župnišče ter stanovanjske hiše.

Sicer pa je dopoldanska evakuacija potekala brez težav. Ob 10. uri so se oglasile sirene, vendar je večina prebivalcev Vurberka svoje hiše zapustila že prej, praviloma so se za nekaj ur umaknili k sorodnikom, prijateljem in znancem v bližnjih krajih, le dober ducat jih je odšlo v kulturni dom v bližnjo Koreno, kjer so zanje pripravili namestitev in malico.

Posebnih ukrepov pred zapustitvijo hiše niso izvajali, kot jim je bilo naročeno so le spustili rolete, da so nekoliko zavarovali stekla. Velikih kmetij v neposredni bližini ni, tako da z evakuacijo živine ni bilo problema, v hlevih je ostalo le nekaj prašičev in ovac. Nekateri so seboj odpeljali muce in pse, spet drugi pa so jih pač zaklenili v hišo.

Na najditelja niso jezni

»Nimamo posebnih skrbi, na delu so strokovnjaki, ki jim povsem zaupamo,« je pred začetkom postopkov dejal 61-letni Milan Lendero, čigar hiša stoji le dvesto metrov od hiše najditelja bombe, ki jo je odpeljal na svoje dvorišče. Krajani nanj niso jezni, nenazadnje bi se po njihovem mnenju lahko zgodila še večja nesreča, če bi bomba, ki je ležala tik pod površjem, eksplodirala, ko se na gradu odvijajo takšne ali drugačne prireditve. Sicer pa naj bi bil najditelj tudi sam zelo prizadet, saj se ni zavedal nevarnosti, že od konca prejšnjega tedna pa z družino začasno stanuje pri starših v Dupleku.

Med tistimi, ki so morali za nekaj ur zapustiti svojo hišo, je bil tudi 83-letni Ivan Vodan, ki je doživel ameriško bombardiranje Vurberka v začetku leta 1945. Dan prej so kraj preletela lovska letala, naslednji dan pa so prileteli bombniki, ki so imeli za cilj vurberški grad. Grad je bil pred vojno lepo urejen, v njem je bil sanatorij za pljučne bolezni, nemške zasedbene sile pa so bolnike in osebje izselile in vanj namestile svojo vojaško posadko.

»Tako je pokalo, da je vsak iskal zaklonišče, vendar začuda nihče od prebivalcev ni bil ranjen,« je dejal Vodan. Tudi med nemškimi vojaki sta bila le dva ranjena, vendar je grad zajel požar, ki ga nihče ni gasil, ogenj je dokončno ugasnil šele po nekaj tednih, od prvotne sijajne stavbe pa so ostale le razvaline. Vodan se spominja, da takrat kar nekaj bomb ni eksplodiralo, med drugimi tudi ena pred in ena za njihovo hišo, vendar so jih strokovnjaki nemške vojske takrat hitro deaktivirali in odpeljali.

Ameriške letalske sile so grad Vurberk bombardirale, ker so dobile informacije, da naj bi bil na gradu sedež 31. SS divizije, vendar so bili tam stacionirani le pripadniki wermachta, torej redne nemške vojske. Eskadrilja bombnikov je odvrgla okoli ducat bomb, poleg tega je izstrelila še nekaj raket.

Prebivalci Vurberka so se lahko na svoje domove vrnili ob 14. uri, ko so odprli tudi vse lokalne in regionalne ceste na tem območju.

Stroškov operacije še niso ovrednotili, ocenjujejo pa jih med 15 in 20 tisočaki, kot je dejal Boh, pa ga bo verjetno pokrila uprava za zaščito in reševanje.