Tiskane izdaje
V torek smo v ljubljanskem Cankarjevem domu sklenili akcijo priloge, ki jo berete vsak prvi ponedeljek v mesecu, akcijo Super senior, s katero smo iskali zgodbe stanovalcev domov starejših, ki jim je življenje v domu dalo novo energijo, posameznikov, ki z zgledom dajejo življenju v domu poseben navdih in spodbudo.
Seniorjem, ki vztrajajo, delajo, delujejo, pomagajo, sočustvujejo, ohranjajo in širijo energijo in vedo, da je tretje življenjsko obdobje, no, prireditev smo imeli v sklopu festivala 3FŽO, pač eno izmed onih, enakovredno, ki nam jih usoda nameni. Imeli smo se tako fajn, da človek reče, no, ne ravno da bi rad bil čim prej star, bolje, senior, gotovo pa, da je v naši domovini lepo biti senior, kaj šele super senior. V preteklih mesecih smo prebrali 70 čudovitih zgodb stanovalk in stanovalcev domov starejših, strokovna komisija je izbrala deseterico, ki je za odtenek izstopala, bralke in bralci pa ste izglasovali tri, ki so vas najbolj navdušile.
Ne, ni šlo za prvo, drugo, tretje mesto, šlo je za paleto več deset življenj, prepolnih navdiha. Za najprepričljivejše smo se odločali sila težko. Zato nismo govorili o nagradah, priznanjih pač. V Cankarju so jih podeljevali ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak, Zoran Hoblaj, predsednik Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, in Robert Terčelj Schweizer iz Farmedice, velikega pokrovitelja akcije.
Pred polnim parterjem. Foto Uroš Hočevar/Delo
Skozi siceršnji festivalski živžav se je sprva nagovorno prebijala ministrica, ki je akcijo izrazito pohvalila, omenila,da domovi starejših izgubljajo negativni prizvok, ki so ga dolga leta nosili s seboj. Po njenem pri Super seniorju ni šlo za tekmovanje med domovi, ampak za poudarjeno zdravo konkurenco, v središču katere »mora biti človek, medčloveški odnosi, biti človek je tisto, kar šteje, in seveda ne bi želeli, ne gre za to, da se začne bitka med domovi, ampak da zmagujejo domovi z najboljšimi zgodbami in tisti, kjer je najboljša povezanost med zaposlenimi in predvsem med stanovalci doma«. Čestitala je deseterici, njihove zgodbe smo popisali v eni prejšnjih številk, in si v prihodnje zaželela čim več super zgodb.
Nato se je začelo, klicanje na oder – Veronika Balažic, DEOS Center starejših Zimzelen Topolšica, Štefan Čičigoj, Dom starejših občanov Ajdovščina, Pavla in Josip Prekupec, Dom starejših Šentjur, Ante Uravič, DSO Fužine, Marija Kraker, Koroški dom starostnikov, PE Slovenj Gradec, Dušica Cerjak, Dom starejših občanov Ilirska Bistrica, in Vekoslav Vizjak, Sončni dom Maribor.
Počasi, ponosno, morda sem ter tja negotovo so stopali na oder, pod žaromete, in sprejemali priznanja. Pošepetali z ministrico in moškima podeljevalcema ter povezovalcu izrazili hvaležnost, ponos ob vstopu med izbrane. Ena od seniork se je nekam sumljivo nagibala k mladeniču z mikrofonom v roki, druga nikakor ni zanikala, da bodo zvečer veselo nazdravili, saj počnemo veliko stvari, ki jih ne bi smeli, nihče, prav nihče, pa ni govoril samo o sebi. Nak, priznanja, ki so jih prejeli, so poskušali deliti s sostanovalci, delavci in vodstvom domov, iz katerih prihajajo. Od sedmerice so manjkali zakonca Prekupec in Vekoslav Vizjak.
Ani Belina. Foto: Uroš Hočevar/Delo
In še trije, ki so najbolj navdušili bralke in bralce priloge Dela in Slovenskih novic Super 50. Natančneje, dva. Ko sem pred mesecem v Domu upokojencev Nova Gorica obiskal Mirka Humarja in poslušal o njegovem življenju, se je najbolj bal, da ne bo mogel priti v Cankarjev dom, ker ga čaka operacija. Ni imel operacije, temveč par dni pred prireditvijo nesrečo z invalidskim vozičkom, poškodoval se je tako hudo, da je bilo potrebnih 40 šivov. Je pa v njegovem imenu prišla vesela novogoriška ekipa, poudarjajoč, kako zelo mu je žal, da ni mogel priti. Upamo, da ga je priznanje, ko ga je prejel, vsaj deloma potešilo.
Z največjim veseljem, navdušenjem, pa smo pozdravili Ani Belina iz Doma Danice Vogrinec Maribor in Darjo Jerala iz Doma starejših Laško in jima zaploskali.
Z akcijo, se zdi, smo dosegli, kar smo želeli. Dokazi gor ali dol, na odru in pod njim se je razlivala takšna in tolikšna pozitivna energija, da bi si je želel, zase in za ljudi okoli sebe, vsakdo, ko bo nekoč prestopil prag seniorstva. Z malo sreče, z voljo, močjo, pozitivnim odnosom do življenja, empatijo in kajpak primernim odmerkom zdravja pa celo – superseniorstva.
