Zanimivo je, da se v zavest človeštva vračajo nekateri »zlovešči« ljudje. Na primer Karl Marx in Charles Darwin.
Se je človeštvo znova znašlo na svojem začetku? V predindustrijski dobi pavperizacije in - še mnogo prej - v času odselitve v neskončnost Tihega oceana? Mimogrede: na otočju Galapagos, nekaj tisoč kilometrov od južnoameriške obale, je Darwin odkril čudna bitja, ki so se v izoliranosti očitno razvijala po svoje. In prišel je do tega, da smo ljudje le ena od opic. Hudo. Marx pa je ugotovil, da tudi pri nas vladajo »zakoni narave« - da je tudi tu neizprosen boj za preživetje, obstoj. Kot pri volkovih.
Preteklih nekaj let nam je v primež stisnilo tako Darwina kot Marxa - misleca preteklih stoletij. Očitno se odtlej nismo mnogo naučili. 11. september 2001 nam je sporočil, da se obdobje barbarstva še ni izteklo, sedanja finančna kriza pa je opozorila, da je človeštvo hudo ranljivo; bogatejše ko je, bolj je ranljivo.
Kapitalizem je seveda najbolj perfektna oblika preživetja - celo na Galapagosu. Toda skrajno ranljiva. Tu nastopa Marx s svojim »mrtvaškim prtom«, kot ga navaja John Kenneth Galbraith v svoji Sodobni industrijski državi. Tedaj so se Galbraithu smejali, zdaj se mu ne več. Kar je napovedal, kar sta napovedala Marx in Galbraith - da se lahko nenadoma vse sesuje -, postaja kruta resničnost.
Zanimivo, nihče več se ne posmehuje Marxu, ki ga sicer tudi ni bral, vendar je prav ta bradač postal nekakšna medijska zvezda. Zdaj ga citirajo celo menedžerji z Wall Streeta, ki niso prebrali ne njegovega Kapitala ne njegove Nemške ideologije ne Svete družine.
Charles Darwin in Karl Marx sta osrednji osebnosti tega sveta. Brez njiju ni razlage okoliščin, v katere so nas potisnili.
Vse to seveda govori o neke vrste izpraznjenosti 21. stoletja, ki je izčrpalo spoznanja in zamisli izpred tedanje preteklosti. V 21. stoletju se zaletavamo z velikimi letali v nebotičnike - da bi ubili ljudi. To nekdaj ni nikomur padlo na pamet. Je to stoletje norosti? Samouničenja. Devetnajsto stoletje je bilo nastavek vseh industrijskih in znanstvenih revolucij, toda - paradoksalno - tudi vojn, ki so sledile.
V 21. stoletju se je zgodilo, kar je Karl Marx napovedal že tam, v prvi polovici 19. stoletja.
In Charles Darwin je tedaj natančno napovedal: Človek se bo povrnil k opici. To se bo zgodilo na Wall Streetu.
Hec je, da nihče z Wall Streeta ni bral Marxa. Če so ga vendarle, so slišali za Kapital - kar je v njegovem opusu skoraj delce; že nekdanja jugoslovanska filmografija je v svoji duhovitosti posnela film Rani radovi (Marxa i Engelsa), Zgodnja dela Marxa in Engelsa. Tedanje umevanje sveta je očitno prehitevalo sedanjega, ki se s svetovno krizo in z nazadovanjem človeštva sprijazni kar tako - brez premisleka in pojasnila.
Tu je seveda tudi Slovenija, s svojimi Marxi in Darwini. Kriza bi bila lahko v Sloveniji tudi poimenovana. Pa ni! Recimo Bavčar, Šrot, Janša, Kordež ... Nikarte se slepiti: zgodovina se ne dogaja kar tako, »abstraktno«, povezana je z imeni. Če smo lahko rekli, da je Luko Koper ustvaril Petrinja in novomeški Revoz Atelšek, potem je treba najti tudi imena za sedanje razsulo slovenskega gospodarskega habitata.
Slovenija bo od Darwina in Marxa pridobila vse najslabše: razkroj vrste in krizo, ki presega celo Karlove daljnovidnosti. Karl Marx ni bil »zlovešč«. Opozoril je le - in to mnogo pred t. i. ekologi ter okoljevarstveniki -, da je človek vendarle tudi minljiv. Podvržen lastnim krizam. Darwin pa je zažugal, da smo le opica. OK, ena od opic.
To se je zgodilo v 19. stoletju. Odtlej nismo dosti napredovali. Pravzaprav: kaj je sploh napredek? Da se spustiš z drevesa na tla?
Slovenija je Darwin in Marx hkrati.