Tiskane izdaje
Davčna zakonodaja ni prizadela le Fulbrightovih štipendistov, kot smo opozorili v članku, objavljenem v sobotnem Delu, temveč tudi mnoge druge intelektualce in znanstvenike na podoktorskem študiju v tujini.
Eden med njimi je dr. Marko Fonović, vodja laboratorija za proteomiko na Inštitutu Jožefa Štefana (IJS), ki je bil pred skoraj desetletjem tri leta na podoktorskem izobraževanju na prestižni ameriški univerzi Stanford. Takšno izpopolnjevanje je po njegovih besedah običajen del kariere večine raziskovalcev in je obvezno za strokovno napredovanje v nazivu. »Slovenski strokovnjak, ki odide na podoktorsko izpopolnjevanje na eno od elitnih univerz, kot sta Harvard ali Stanford, bi zaslužil približno 30.000 evrov na leto, kar je za slovenske razmere visok osebni dohodek. Vendar so življenjski stroški v tujih univerzitetnih centrih praviloma bistveno višji kot v Sloveniji,« pojasnjuje dr. Fonović. Mesečni prihodek raziskovalca je 2500 evrov, v okolici San Francisca, kjer so univerze Stanford, Berkley in UCSF, pa so najemnine za enosobno stanovanje od 1500 evrov navzgor. Če ga v ZDA spremlja družina, mora plačati še zdravstveno zavarovanje za vse člane, varstvo za otroka in druge vsakodnevne izdatke. S čimer ta plača zadošča za normalno preživetje, zagotovo pa ni mogoče nič prihraniti.
Po uspešno opravljenem izpopolnjevanju se je dr. Fonović vrnil na IJS, kjer se zdaj ukvarja z masno spektrometrično analizo proteinov, ki se uporablja za proučevanje bolezenskih procesov v organizmu. Slabih pet let po vrnitvi iz ZDA pa je prejel zelo neprijeten pozdrav s finančne uprave. Ponovno so preverili njegovo dohodninsko odločbo za leto 2007 in mu naložili plačilo 10.000 evrov za dohodek, ki ga je prejel v ZDA. Ker je slovenski davčni rezident, je namreč moral plačati razliko med slovensko in ameriško davčno stopnjo, ki je nižja. Razlage, da so življenjski stroški tam bistveno višji kot doma in da je treba posebej plačati celo vrsto reči, ki so pri nas vključene v plači, denimo zdravstveno zavarovanje, so naletele na gluha ušesa. Davkarija mu je pobrala tretjino letnega dohodka, za kar si je denar moral izposoditi.
Je odjava rešitev?
Njegova izkušnja ni osamljena, je bil pa biokemik med prvimi, ki so javno in glasno opozorili na to, v kakšen položaj država postavlja mlade raziskovalce. Po eni strani inštituti in ustanove od njih zahtevajo mednarodno izobraževanje, po drugi pa jih davčna zakonodaja obravnava na način, da se znajdejo na robu preživetja. »S takšno zakonodajo Slovenija svoje mlade strokovnjake prisili, da v tujino ne odidejo začasno,« je prepričan.
Mladi, ki odidejo na tuje izobraževalne ustanove, bi se lahko visoki obdavčitvi izognili s spremembo davčnega rezidentstva, ki je sicer ni preprosto doseči, saj ni dovolj zgolj odjava stalnega bivališča, temveč morajo dokazati, da so njihovi osebni in ekonomski interesi po novem drugod. Poznavalci razmer pa opozarjajo, da se nekdo, ki tako pretrga vezi z domovino, kasneje veliko težje vrne. Tudi dr. Fonović pravi, da bi vse odjavil tukaj, če bi vedel, kaj ga čaka. In najbrž ostal v ZDA.
Po vzoru javnih uslužbencev
O problemu davčne obravnave podoktorskih in drugih prejemkov znanstvenikov na začasnem delu na raziskovalnih ustanovah v tujini so, kot smo že poročali v soboto, razpravljali na seji Sveta RS za znanost in tehnologijo (SZT). Državna sekretarka na finančnem ministrstvu Mateja Vraničar Erman je pojasnila, da v primeru, da ima oseba, ki je napotena v tujino, status študenta, štipendija ni predmet obdavčitve, če je v rednem delovnem razmerju na univerzi ali raziskovalni instituciji, pa se ji prejemek šteje kot dohodek. Izjema je samo Fulbrightova štipendija, pri kateri se od marca 2015 vsaj deloma upoštevajo stroški. Napovedala je, da bodo v sodelovanju z resornim ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) nadgradili davčno zakonodajo. Na MIZŠ so nam pojasnili, da pričakujejo, da bodo prišli do ustrezne sistemske rešitve. Kdaj in kakšna naj bi po njihovem mnenju morala biti, pa nam niso odgovorili.
Predlog finančnega ministrstva, da bi identificirali vse vire, se zdi večini članov SZT težko izvedljiv, saj so prakse in oblike financiranja po državah zelo različne. Pomenljivo pa je že to, da na nobenem ministrstvu ali instituciji nismo mogli dobiti podatka, koliko ljudi zadeva to obdavčevanje. Člani SZT predlagajo dve rešitvi: da bi za raziskovalce veljali isti členi zakona o dohodnini, kot veljajo za v tujino napotene javne uslužbence, denimo funkcionarje in diplomate, torej, da bi se jim obdavčitev dohodkov iz tujine zmanjšala na takšen znesek, kot bi ga plačali, če bi opravljali isto delo v Sloveniji. Ali pa da bi jim, zlasti v primerih, ko znanstveniki niso zaposleni v javnih institucijah, v tujini priznali dnevnice, ki bi se vštele v strošek, upoštevan pri obdavčitvi.
Pospeševanje
»To je problem, ki se ga ne vidi od zgoraj navzdol. Najbrž se tudi vladi zdi, da gre za peščico nezadovoljnih ljudi. Kar je najbrž res, če pogledate na odstotek intelektualcev v populaciji, delež raziskovalcev je pa še nižji. Vendar se je treba zavedati, da je to tisti potencial, čeprav je številčno majhen, ki je zmožen pripeljati razvoj in gospodarstvo na višjo raven. Tujci z odprtimi rokami sprejemajo naše mlade raziskovalce, tako rekoč ni problem dobiti doktorske ali višje pozicije v Avstriji, Nemčiji in drugod. Nevarnost je, da jih bodo dejansko posrkali. Dodatno obdavčenje znanstvenikov na delu v tujini pospešuje trajni 'beg možganov'. In to pomeni nepovraten rez v državno blagajno. Ne le 'izgube' zaradi davkov, ampak izgubo milijonov evrov, investiranih v izobraževanje, in nadaljnji prispevek k razvoju Slovenije. Gre za dolgoročne odločitve. Predvsem pa je problem nezavedanje, da je to pomembno,« je komentirala Lah Turnškova.
