Tiskane izdaje
Ljubljana – V poplavi vročih gospodarskih tem je usoda nadaljnje liberalizacije cen goriva zdaj na nizkih obratih, a se bo kmalu spet prebila v ospredje. Vlada se mora o tem odločiti do konca meseca, ko poteče veljavna censka uredba, potrošnikom pa ponuditi ustrezno informacijsko podporo. Dodaten razmislek ponuja raziskava trga pogonskih goriv, ki jo je opravila Agencija za varstvo konkurence (AVK).
Znano je, da je gospodarski minister Zdravko Počivalšek odločno na strani tistega dela gospodarske srenje, ki že dolga leta zahteva, da bi končno, tako kot povsod po Evropi, naftni trgovci dobili v roke škarje in platno in bi lahko sami določali svojo maržo ter s tem maloprodajno ceno goriva. Pod vladnim nadzorom sta po prvih dveh potezah v tej smeri ostala še motorni 95-oktanski bencin in dizelsko gorivo, a le pri prodaji na bencinskih servisih v naseljih in ob cestah izven avtocestnega križa. Počivalšek zagovarja sprostitev cen, saj meni, da bi s tem okrepil konkurenco med ponudniki goriv.
Deset anketiranih
Agenciji raziskave ni naročil gospodarski minister (v katerega resor sodi), ampak se je je lotila na lastno iniciativo že pred dobrim letom, ker je, kot navaja, zaznala, da bi trg pogonskih goriv že v popolni regulaciji utegnil »kazati elemente, ki lahko nakazujejo verjetnost omejevanja ali izkrivljanja konkurence«. Zato je analizirala trg s pomočjo ankete med devetimi trgovci z naftnimi derivati, ki so leta 2015 delovali na slovenskem trgu, vključila pa je že zavod za blagovne rezerve.
Ugotovila je, da slovenski trg pogonskih goriv obvladujeta dve večji vertikalno povezani podjetji, Petrol, ki ima na maloprodajnem trgu po lastnih ocenah za leto 2015 50- do 60-odstotni tržni delež, in OMV z 20- do 30-odstotnim deležem. Tretji večji je MOL, ki pokriva 5 do 10 odstotkov trga, blizu mu je Shell. Povpraševanje na tem trgu je na splošno stabilno in neelastično.
V obdobju reguliranih cen pogonskih goriv AVK ni zaznala ničesar, kar bi nakazovalo na omejevanje ali izkrivljanje konkurence na slovenskem trgu, niti na sporazumno določanje cen pri nabavi ali prodaji, delitev trga med udeleženci ali zlorabo prevladujočega položaja. Ugotovila pa je, da je prej omenjena tržna struktura s stališča konkurenčnosti že sama po sebi problematična: večji del trga obvladujeta dva velika igralca, trg je relativno zaprt, obstajajo visoke ovire za vstop novih konkurentov. Vse to omogoča tiho usklajevanje in sledenje manjših ponudnikov večjim.
Največja vstopna ovira je po prepričanju anketiranih podjetij nizka pričakovana dobičkonosnost zaradi državno reguliranih marž, ki so med najnižjimi v EU. Motivacijo za vstop na trg zmanjšujejo tudi zapleteni in dolgi postopki pri umeščanju v prostor in gradnji bencinskih servisov, dolgoročne koncesije, visoki vstopni stroški, že oddane najboljše lokacije, majhen trg.
Učinki liberalizacije
Kaj bi se zgodilo ob popolni sprostitvi marž? Anketirana podjetja menijo, da ne bi imela bistvenega vpliva na cene, saj predstavlja marža le do 8 odstotkov maloprodajne cene pogonskih goriv. Okoli tretjino cene sestavlja nabavna cena na osnovi borznih kotacij in deviznega tečaja, kar tri petine pa davki in trošarine. Po njihovih napovedih bi se po deregulaciji cene na kratek rok nekoliko dvignile, dolgoročno pa celo znižale. Takojšnja pocenitev bi bila mogoča le, so prepričani, če bi država znižala svoje dajatve (ki so med najvišjimi v EU).
AVK pa meni, da bi lahko prišlo do enakega učinka »raket in perja« (rockets and feathers effect), kot v drugih državah v Evropi, večje bi bilo tudi tveganje za razne omejevalne sporazume ali tihe dogovore. Učinek »raket in perja« pomeni nesimetrično prilagajanje maloprodajnih cen spremembam cen surovin. Ko te rastejo, se maloprodajne cene dvigajo hitro in enako intenzivno, kot rakete, ko se surovine cenijo, pa maloprodajne cene padajo počasi (kot perje) in običajno ne do konca.
Okrepiti konkurenčnost
Da bi to preprečili, bi morala država narediti vsaj dvoje, svetuje AVK: zmanjšati vstopne ovire in spodbuditi nove oziroma diskontne trgovce, da vstopijo na trg, pri čemer so najprimernejše lokacije na parkiriščih večjih trgovskih centrov. Nujno pa bi bilo tudi transparentno informiranje o cenah, ki bo potrošniku omogočilo, da se bo racionalno odločal o nakupu goriva. Po delni sprostitvi cen je šlo to rakovo pot, saj so največji distributerji ponekod celo prenehali javno objavljati cene na obcestnih zaslonih.
Različne mehanizme spremljanja cen poznajo v vseh evropskih državah, posebej primeren bi bil avstrijski recept. Ena od možnosti je objava cen na velikih zaslonih ob vsakem bencinskem servisu, na javni spletni strani na internetu, kjer bi lahko primerjali cene vseh ponudnikov, ali na mobilnih aplikacijah, ki omogočajo prikaz najnižjih cen posameznih vrst goriva v njihovi geografski okolici v realnem času.
Na ministrstvo za gospodarstvo smo vprašali, kako si ugotovitve raziskave razlaga minister Počivalšek, kaj namerava storiti v zvezi z liberalizacijo cen goriva, kako bi država spodbudila konkurenco in privabila nove ponudnike, je realno v bližnji prihodnosti pričakovati znižanje državnih dajatev na goriva, kako daleč je napovedana izdelava portala za spremljanje cen goriva. Odgovore so nam obljubili za prihodnji teden.
