Delavske pravice: z vsako reformo jih je manj

Ljubljana – 1. maj je mednarodni dan dela, ko se spominjamo izgredov in žrtev na protestih, na katerih so delavci zase zahtevali več pravic. Danes je Slovenija prav tako v znamenju protestov, ki pa imajo z omenjenimi gotovo nekaj skupnega: ljudem je dovolj slabega življenja, za katerega objektivno niso sami krivi. O tem smo se pogovarjali z Vesno Leskošek, profesorico na fakulteti za socialno delo.

Kako vidite sedanje razmere v Sloveniji?

Mislim, da so podobne, kot so bile v 19. stoletju, čeprav živimo v precej bolj kompleksnih družbah. A bistvo sedanjih razmer je enako takratnim: gre za vedno globlje razredne razlike, kjer sta delavka in delavec znova na začetku poti glede pravic iz dela, ki jih pospešeno izgubljata. Z vsako reformo jih je manj. Države jih jemljejo, kakor da bi jih one podelile, pa ni tako. Vse pravice so bile skozi zgodovino težko priborjene, tudi s krvavimi boji in smrtjo. Sindikati so v bitki za to, da bi jih ohranili, v težkem položaju, saj socialno partnerstvo pomeni pogajanja in kompromise. Zato je treba glasno izražati nezadovoljstvo, čeprav sem tudi prepričana, da se glede delavskih pravic danes s protesti ne doseže veliko; da Grki, Španci, Francozi, Italijani in tudi mi sami nismo iztržili še skorajda nič.

Koliko razmere, v katerih je država, skupaj z varčevanjem in krizo ogrožajo socialne pravice?

Socialne pravice so v teh razmerah najbolj ogrožene. Vendar zmanjševanje pravic ni povezano le s krizo, temveč se je proces zmanjševanja začel že, ko o krizi ni bilo niti slutiti. Pritiski o tem, da imamo preveč in previsoke socialne denarne pravice, da jih je treba ukinjati, zmanjševati ali se jim najbolje kar odreči, so dolgi že celotno desetletje. Nekateri ekonomisti so vztrajali, da jih je najbolje ukinjati, ko nam gre dobro, zato smo fleksibilizirali delovna razmerja že pred krizo in zdaj znova. Prav tako smo ukinjali in otežili dostop do denarnih pomoči že leta 2007, ko smo imeli še visoko gospodarsko rast, in potem znova v času krize. Imamo enega najbolj represivnih zakonov o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je utemeljen na nezaupanju ljudi in ekstremnih oblikah nadzora.

In mladi? Ko vstopijo na trg dela, največkrat dobijo pogodbe za prekerno delo. Kakšne so pasti in posledice takšnih oblik preživljanja?

Mladi so kolateralna škoda sprememb in tudi krize. S tem mislim, da so jih vlade preprosto žrtvovale za večjo gospodarsko rast in za izhod iz krize. Vsi se problema prekernega zaposlovanja mladih zavedajo, nič pa ne ukrenejo. Posledice so predvsem v nezmožnosti osamosvojitve mladih, ki podaljšujejo bivanje pri starših, ti pa prevzemajo vedno več skrbi za njihovo preživetje. Nestabilnost življenj s sabo prinaša mnogo tveganja, ki mladim preprečuje, da bi načrtovali svojo prihodnost. S tem se bolje spopadajo tisti, ki imajo dobro zaledje pri svojih starših, kar pomeni, da se razredna razmerja utrjujejo, saj se mladi iz manj premožnih ali revnih družin ne morejo prebiti iz svojega družbenega položaja.

Ti mladi so potemtakem v krču: živijo (predolgo) pri starših, si ne ustvarijo družine oziroma nimajo otrok, ne morejo do stanovanja, ker nimajo redne službe, s tem pa ne morejo do kredita ... Kje in kako presekati ta začarani krog? Poleg mladih pa je v socialni stiski tudi vse več starejših.

Zelo težko je govoriti o prebijanju začaranega kroga, če razpadajo mehanizmi, ki so omogočali stabilnost in varnost, ki ju s sabo prinese stabilna zaposlitev s poštenim plačilom. Država se namreč umika iz skrbi za človekovo eksistenco, saj po eni strani krči pravice, če pa jih že lahko uveljavimo, je denar iz teh pravic ekstremno nizek in ne zadošča niti za plačilo položnic, kaj šele za dostojno preživetje. Tako država omogoča kapitalu, da upravlja armado delovne sile, ki si lahko preživetje zagotovi le s konkuriranjem na trgu. Ljudje delajo vedno več za vedno manj denarja, pogosto pa ostanejo brez plačanih prispevkov in tudi brez plač. Takšne prakse seveda omogoča država, saj ima moč regulirati trg, ga omejevati in določati pravila.

Če govorimo o mladih, je tu še poseben problem volonterstva pri opravljanju pripravništva.

To je znamenje skrajne prekarizacije. Takšna praksa je izrabljanje brez primere, pokaže pa na mentaliteto, prepričanja, ki danes prevladujejo. Čeprav gre za kršenje človekovih pravic – saj je pravica človeka, da je za delo, ki ga opravi, tudi plačan –, prostovoljno pripravništvo spodbuja in omogoča država. Mladi v to privolijo, ker ne gre drugače, za zaposlitev namreč potrebujejo strokovne izpite in leta zaposlitve, zato nimajo drugih možnosti.

Ali lahko ocenite, koliko je takšnih, za socialno varnost posameznika rizičnih oblik zaposlitve v Sloveniji?

Prekerne oblike zaposlovanja so v Sloveniji že prevladujoče. Delež potreb po delavcih za določen čas, ki jih slovenski delodajalci posredujejo na zavod za zaposlovanje, se od začetka devetdesetih let stalno povečuje in je leta 2011 dosegel že 81,7 odstotka vseh potreb po delavcih. Za strokovnjake, med katere spadajo visokošolski delavci, vzgojitelji, učitelji in drugi primerljivi poklici, je 71,5 odstotka delovnih mest za določen čas. Najmanj začasnih delovnih mest, le 40 odstotkov, je razpisanih za generalne direktorje, menedžerje in prokuriste. Videti je, da porast ponujenih zaposlitev za določen čas postaja dolgoročni trend na slovenskem trgu delovne sile.

Kakšni so socialni modeli prihodnosti?

To ostaja nerešeno vprašanje. Največ razprav je o univerzalnem temeljnem dohodku, ki je zagotovo rešitev pod določenimi pogoji. Najboljši socialni model je tisti, ki omogoča uveljavljanje temeljnih načel enakosti in socialne pravičnosti; torej pravičen družbeni sistem, ki ukinja razredna razmerja, utemeljena na neoliberalnem tipu kapitalizma. Ukinjanje hierarhičnih družbenih razmerij, katerih temelj je količina denarja, ki ga ima posameznik v lasti, je temeljni pogoj za pravičen sistem.