Tiskane izdaje
V zaposlitvenih klubih, ki v sklopu projekta Služba me ne išče potekajo v šestih lokalnih skupnostih, je v letošnji sezoni zaposlitev dobilo petindvajset mladih. Kljub temu da redno opozarjajo nase s Kariernimi zmenki, Podjetnimi petki in drugimi aktivnostmi, so v svojih okoljih še vedno premalo prepoznavni.
Cilj vsakega mladega človeka je redna zaposlitev, a do nje vodi več poti, priznava Marko Pavlovič, direktor Mladinskega centra Zagorje (MCZ), ki zaposlitvenemu klubu že drugo leto daje streho nad glavo in ki skupaj s klubi v Ljubljani, Mariboru, Šentjurju, Vojniku in Gornji Radgoni spodbuja zaposlovanje mladih v lokalnem okolju.
Med uspešno petindvajseterico mladih v šestih lokalnih skupnostih jih je trinajst dobilo redno zaposlitev za polni delovni čas, pet pripravništvo, šest usposabljanje na delovnem mestu, dva pa študentsko delo z možnostjo zaposlitve. Vseh udeležencev je bilo osemdeset. Lani je po tej poti do dela prišlo šestnajst mladih.
Klubi so namenjeni razvijanju večje zaposljivosti mlajše populacije, tudi pridobivanju kompetenc in izkušenj, širjenju povezav in znanstev, mreženju ... in so na lokalni ravni dobrodošlo sredstvo za »gašenje požarov« med mladino, ki si ne zatiska oči pred slabo izbiro in redkimi zaposlitvenimi možnostmi. Pri tem prednjačijo zlasti mlade ženske. Med terciarno izobraženimi je 75 odstotkov žensk z družboslovno izobrazbo, med iskalci zaposlitve pa je kar petina žensk, starih manj kot 29 let.
Tjaša Polc, 29-letna Zagorjanka, univerzitetna diplomirana politologinja, in Katarina Kuhar, 27-letna mamica iz Trbovelj, diplomirana medjezikovna posrednica v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku, sta tipični predstavnici generacije, ki je služba ne išče.
Tjaša Polc je lani postala članica zaposlitvenega kluba, letos pa ga že vodi: »Kot članica sem se zelo angažirala, sodelovala na različnih področjih, saj diploma iz politologije človeku daje širino. Nato sem dobila zaposlitev prek usposabljanja na delovnem mestu, zdaj delam prek javnih del. Včasih je treba stopiti čez prag in se pokazati.«
Katarina Kuhar je za zaposlitveni klub v Zagorju izvedela, ravno ko se ji je iztekla porodniška: »Prevzela sem vlogo piarovke. Mlad človek se mora lotiti dela, čeprav zanj ne dobi vedno plačila. Štejejo tudi izkušnje, sklenjena poznanstva ... Prijateljice, ki so prijavljene na zavodu za zaposlovanje, pravijo, da iščejo službo. Sprašujem jih, kako, in izvem, da pišejo prošnje. Sama sem se odločila za aktivno iskanje zaposlitvenih možnosti. V klubu sem dobila priložnost za dve praksi. Občutek je dober, ker sem aktivna in bom aktivno pripravljena dočakala tudi boljših časov.«
