Delovna aktivnost starejših višja le od grške

Ljubljana – Septembra je bilo na zavodu za zaposlovanje registriranih 95.125 brezposelnih, njihovo število pada že osmi mesec zapored. A vendar rezultati niso enako spodbudni za vse starostne skupine. O tem smo se pogovarjali s Petrom Pogačarjem, državnim sekretarjem na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer so pripravili dokument Starejši in trg dela v Sloveniji.

Delež starejših, ki so že dolgotrajno brez dela, ostaja velik.

Zavod za zaposlovanje objavlja prosta delovna mesta, ki jih nihče ne zasede, brezposelnost se zmanjšuje, delež starejših brezposelnih pa se bistveno ne spreminja. Stopnja delovne aktivnosti starejših je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi, samo v Grčiji imajo še nižjo. Vzrok ni le nizka upokojitvena starost v preteklosti, ki se sama po sebi ponuja kot »opravičilo«. Če pogledamo podatke, se je leta 2014 skoraj tretjina oseb, ki se je starostno upokojila, upokojila prek zavoda za zaposlovanje, kar pomeni, da so bili do tedaj brezposelni in so se že prej umaknili s trga dela.

Dokument Starejši in trg dela v Sloveniji je komplementaren beli knjigi, v kateri predvidevamo nadaljevanje pokojninske reforme po letu 2020, ki bo predvidoma posegla v upokojitveno starost. Vendar moramo pred tem nekaj narediti na trgu dela za starejše. Namreč, če bomo samo dvigovali upokojitveno starost, hkrati pa ne izboljšali zaposljivosti starejših oziroma jim sploh omogočili, da ostanejo zaposleni, bo učinek samo ta, da se bo večalo število starejših, ki ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev, hkrati pa nimajo dela.

Če ljudje po 50. letu pristanejo na zavodu, se to pozna tudi pri višini pokojnine, ki je potem nižja. Torej ne sledimo cilju zagotavljanja ustreznih pokojnin iz bele knjige in to lahko pomeni večje tveganje za revščino starejših.

Pomembno je torej najprej doseči spremembe na trgu dela, da bomo tistim, ki so zaposleni, omogočili in jih spodbudili, da dlje ostajajo na delovnem mestu, in hkrati izboljšali njihovo zaposljivost. Šele potem se pripravijo razmere, da postane dviganje upokojitvene starosti tudi družbeno bolj sprejemljivo.

Kakšne so bile vaše glavne ugotovitve?

Analizirali smo vzroke za nizko stopnjo delovne aktivnosti starejših in simulirali pričakovana demografska gibanja v Sloveniji. V desetih letih bo vsak četrti delavec starejši od 55 let. To je pomemben podatek, saj če teh starejših ne bo, ne bo dovolj delovne sile. Včasih se kakšen delodajalec v javnosti sprašuje, zakaj bi zaposloval starejše. Odgovor je silno preprost – zato, ker drugih ne bo. Nekdo bo moral opraviti delo.

Poleg nizke upokojitvene starosti v preteklosti je med ključnimi vzroki za nizko delovno aktivnost starejših njihova izobrazbena struktura. Če primerjamo izobrazbeno strukturo brezposelnih med 15 in 49 leti ter po 50. letu, je v prvi skupini brezposelnost skoraj enakomerno porazdeljena med različnimi ravnmi izobrazbe, medtem ko ima pri tistih nad 50 let skoraj 70 odstotkov brezposelnih srednjo poklicno izobrazbo ali manj. Poleg formalne izobrazbe so problematični tudi njihova nizka znanja in kompetence. Kar kaže na to, da se pri nas v preteklosti ni vlagalo v zaposlene med celotno kariero ali pa so njihova znanja neustrezna. Drugi vidik je pomanjkanje vlaganja v varnost in zdravje pri delu. V tem kontekstu so zelo zanimive raziskave Eurofounda o tem, kolikšen delež ljudi meni, da svojega dela ne bodo več mogli opravljati po 60. letu. Mislim, da dosegamo najmanjši delež v Evropi. To pomeni, da moramo še več vlagati v varno in zdravo delovno okolje, posameznikom moramo najprej omogočiti, da sploh lahko delajo tudi pri višji starosti, šele nato lahko podaljševanje delovne aktivnosti uspešno spodbujamo tudi z drugimi ukrepi.

Eden pomembnejših ciljev, ki jih želimo doseči in je del javne razprave, je tudi krepitev ozaveščanja in izboljšanja dojemanja starejših. Po vseh letih razprave je namreč še vedno slišati očitke, da starejši mlajšim odžirajo delovna mesta. To je neumnost in ni res.

A je kljub temu takšna miselnost precej razširjena.

Ko se pogovarjam s kolegi iz držav, kjer je višja upokojitvena starost, je tam tudi percepcija drugačna. Pri nas je bila navada, da se pri 60 letih ljudje upokojijo. Pokojninska reforma je vsebovala določbo, da kdor je 31. decembra 2012 na zavodu za zaposlovanje, se zanj z novo reformo nič ne spremeni. V zadnjih dveh mesecih leta 2012, pred pokojninsko reformo, je bilo v Sloveniji 12.000 ljudi, ki so iz razloga nesposobnosti prišli na zavod, v dogovoru z delodajalci. Pri nas je neka splošna negativna percepcija, ki jo je treba spremeniti, gre tudi za odnos družbe kot celote, delodajalcev in posameznikov do tega, da posamezniki dalj časa ostanejo aktivni. To se mi zdi, da bo najtežji korak.

Kje so rešitve?

Ni parcialne rešitve in enega samega odgovora, ampak so ukrepi, ki posegajo v vlaganje za zdravje in varnost pri delu ter vseživljenjsko izobraževanje. Najdražje je to, da se začne v posameznika vlagati, ko je že brezposeln. Ključno sporočilo dokumenta je, da je treba starejše ljudi ohraniti zaposlene. Ko enkrat po 55. letu postaneš dolgotrajno brezposeln, je vrnitev na trg dela povsod po svetu izjemno zahtevna.

Zavedamo se, da nobeden od teh ukrepov ne bo dal rezultata čez noč, to je tek na dolge proge in prej ko bomo začeli teči, prej bomo dosegli cilj. Če ne bomo vsega tega naredili, je vsakršna pokojninska reforma brez smisla, ker se bo samo povečeval delež brezposelnih starejših.

Po prvih odzivih je bil dokument pozitivno sprejet, ker smo pripravili celosten nabor 50 ukrepov, ki izhajajo iz analize vzrokov in zajemajo različna področja, od šolstva, zdravstva, financ do davčnih olajšav. Na podlagi javne razprave bomo pripravili akcijski načrt s konkretnimi ukrepi, roki in nosilci.

Kateri trije konkretni ukrepi se vam zdijo najbolj ključni?

Po mojem mnenju je ključno vlaganje v vseživljenjsko izobraževanje, prilagajanje delovnega okolja (od delovnega časa, postopnih upokojitev, mentorskih shem) in sprememba odnosa do starejših v naši družbi, tako odnosa delodajalcev kot samih vpletenih. Ker se ne vlaga v znanje in kompetence ljudi, se oni sami počutijo v slabšem položaju kakor mlajši kolegi, in zato morda res gledajo na upokojitev kot odrešitev. Delodajalci morajo sprevideti, da imajo starejši neko drugo dodano vrednost, ki je lahko pomembna za podjetje. Posameznike pa moramo opolnomočiti, da bodo tudi sami imeli drugačen odnos do tega, da delajo tudi pri 60. letu. Če je na delovnem mestu veliko stresa, težko pričakuješ, da bo tam nekdo dočakal 65 let zdrav in vitalen.

Ali ni nekoliko paradoksalno, da po eni strani pripravljate dokument, kako naj starejši dalj časa ostanejo zaposleni, po drugi strani pa vsako leto podaljšujemo Zujf, ki določa, da je treba z uslužbencem v javnem sektorju prekiniti pogodbo o zaposlitvi, ko izpolni upokojitvene pogoje?

To zagotovo ni v skladu s temi cilji. Vendar gre pri Zujfu za kadrovski ukrep države kot delodajalca za prenehanje pogodb tistim, ki imajo polne pogoje za upokojitev, sicer pa se Slovenci najraje upokojujejo že pri prvih minimalnih pogojih za upokojitev.