»Denar od trgovine z orožjem bi nekje moral biti«

Matej Šurc in Blaž Zgaga v drugi knjigi trilogije V imenu države razkrivata nove mednarodne razsežnosti trgovine z orožjem.

čet, 27.10.2011, 10:00

Ljubljana – Novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga danes po več letih raziskovanja objavljata svojo drugo knjigo, ki razkriva, kaj je bilo v slovenskem trgovanju z orožjem prav in kaj narobe. Šurc o trgovanju po osamosvojitvi: »Celotnemu pravosodju bi predlagal, naj se vpraša, ali so takrat dobro opravljali svoje delo.«

Danes predstavljata drugi del trilogije V imenu države. Kdaj bo izšla v celoti?

Konkretnih datumov ni. Zamiki, predvsem iz tehničnih razlogov, so neizogibni. Tretjega dela letos še ne bo, bo pa kmalu po novem letu. Pa še volitve so in ne bi radi, da se knjige, predvsem tretji del, ki bo morda še občutljivejši kot prva dva, zlorablja v predvolilne namene.

No, to se že dogaja. Že pri prvem delu so bili očitki o tem, da se vama s knjigami mudi zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev.

V bistvu je vsak čas čas pred volitvami. Midva sva to zadevo pripravljala več let in ozirati se na to, kdaj bodo kakšne volitve, je nesmiselno. Mar mora politika novinarjem res postavljati dnevni red o tem, kdaj in o čem smejo pisati? Te očitke z Blažem zavračava.

Zakaj pravzaprav pisanje o orožju? O tem je pisal Brane Praznik in Matjaž Frangež, denimo. Tudi vajina prva knjiga je že izšla, zgodilo pa se ni še popolnoma nič. Ključni akterji trgovanja z orožjem še vedno ne premorejo dovolj samokritičnosti, da bi spregovorili o dejstvih. Napisanemu se smejijo.

Midva sva nadaljevala tam, kjer sta končala omenjena. Na podlagi že znanih dejstev sva naredila še korak naprej v odkrivanju in pojasnjevanju dejstev o trgovini z orožjem. Vedno in znova sem presenečen nad zelo velikimi količinami gradiva. Poslanci so govorili, da je samo v državnem zboru 19 fasciklov. V resnici jih je še več. Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar mi je govorila o metrih gradiva, ki ga je videla tam. Obljubila mi je tudi, da bo naredila vse, da bodo v javnost prišli po zakoniti poti. Obljubo je izpolnila. Take državne uradnike potrebujemo.

Zakaj ni pravega odziva?

Očitno imajo razloge. Ljudje, ki jih knjiga obremenjuje, so po moje ocenili, da je najbolje ostati tiho. Izjema je Ivan Atelšek, siva eminenca Gorenja, ki se je javno čudil, zakaj je bil omenjen. V drugi knjigi bo našel odgovor. Ampak najin namen ni obtoževati in obsojati, temveč razlagati. Ali so odzivi na to ali jih ni, je stvar vpletenih.

Kam je poniknil denar od trgovanja z orožjem, ne vemo. Niti o tistem iz devetdesetih niti o tem v zadevi Patria v celoti ne vemo, kje je. Morda vi poznate odgovor na to vprašanje. Koliko denarja je bilo v resnici?

Vprašani so se doslej sprenevedali in spraševali nazaj: »Kakšen denar? Povejte, od kod vam to, o kakšnem denarju govorite?« V najini drugi knjigi sva se potrudila odgovoriti na to vprašanje, da resnično gre za denar, ki bi moral nekje biti. Piševa o konkretnih pošiljkah, o konkretnem času, o konkretnih ladjah. Natančno sva popisala, da je od oktobra 1991 do januarja 1992 čez ozemlje Slovenije prišlo enajst ladij z orožjem in strelivom. Dokumentirano je šlo za najmanj 4340 ton orožja, ki je potem potovalo naprej za Hrvaško. Mislim, da nismo tako naivni, da bi verjeli, da so ti tranziti potekali zastonj. Šlo je tudi za preprodajo orožja, kar sva znova natančno dokumentirala. Zdaj bodo vprašani precej lažje odgovorili, kje je denar, ker gre za tranzite ter preprodajo ugotovljenih in navedenih količin orožja in streliva.

Predmet prve knjige je bila odprodaja, danes bosta predstavila knjigo, ki govori o preprodaji. O patriah bo pisalo v tretji knjigi?

Res je. V knjigi Preprodaja natančno opiševa, koliko orožja je šlo za potrebe »Slovenije«. Veste, nekdo je res pričakoval hudo vojno tukaj v Sloveniji; za deset dni vojne je bilo orožja za tako majhno teritorialno obrambo absolutno preveč. Zanimivo je tudi to, kako je Slovenija takrat očitno morala podleči načinu poslovanja trgovcev z orožjem, ki so tudi na Balkanu uporabljali preizkušeno metodo vezane trgovine: »Če hočete imeti to orožje, ki ga potrebujete, morate vzeti še kaj zraven. Recimo maske.« Pa smo tam!

V tej drugi knjigi so tudi trenutki, v katerih se nakazujejo podobna ravnanja kot v zadevi Patria. Tudi številni akterji so isti. Zmeraj krožijo ista imena. Ker se jim je očitno izplačalo v devetdesetih, so poskusili tudi pri poslu s Patrio. Vrč hodi tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije.

Kdo je glavni del motorja, ki poganja vso to orožarsko menažerijo? Janez Janša?

Ja, je. Seveda je. To bralec hitro razbere. Že v uvodu knjige sva zapisala, kdo so glavni akterji trgovine z orožjem. To so tako imenovani »junaki slovenske osamosvojitve«: takratna ministra za obrambo in notranje zadeve, direktor civilne obveščevalne službe in direktor vojaške obveščevalne službe. To je tako očitno, da bolj ne more biti.

Gospod Janša zanika kakršno koli vpletenost v katero koli orožarsko zadevo, ki se mu bolj ko ne dokazano očita. Tudi ko, denimo, razlaga o tem, da se z določenim akterjem ene od očitanih mu afer ne druži, da ga skoraj ne pozna, vemo, da je po sestopu z oblasti leta 2008 pravico po enoletnem varovanju oseb, ki mu je gotovo pripadala, izkoristil tudi za Darka Njavra. No, in za svojega brata Rajka. Bo Janša po vašem mnenju kdaj sposoben katarze?

Kdor je bral Zločin in kazen, ve, da človek ne more ubežati samemu sebi. Zaradi vesti. V konkretnem primeru bi zaradi njegovega trmoglavega zanikanja dejstev, ki je po mojem mnenju že zdavnaj preseglo meje razumnega, lahko celo domneval, da človek vendarle lahko ubeži samemu sebi. Ampak to ni moja stvar. S kolegom Blažem sva zgolj opravljala svojo dolžnost. Ne Janše ne kogar koli drugega ne postavljava niti v vlogo krivca niti v vlogo žrtve: na podlagi dokumentov in zelo jasnih pričevanj opisujeva zgolj to, kar sva izvedela o tem, kar je počel.

Neki ameriški državnik je nekoč dejal: »Del ljudi lahko ves čas vlečeš za nos, vse nekaj časa, ne moreš pa ves čas vseh ljudi. In prav to je nekako namen najine trilogije – katarza. Pozitivni namen, delo, ki je pomembno tudi za slovensko zgodovinopisje, kot je dejal eden od recenzentov najine knjige. Če ne bomo pojasnili preteklosti, bomo spet obsojeni na ponavljanje in na iste ljudi. Na isti način dela.

Prijavi sovražni govor