Desetič groza v Grossmannovem mestu

Torta, na kateri so načrtovalci Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina na torkovem odprtju festivala družno upihnili deset svečk, je bila redko videna mojstrovina horor slaščičarstva in z njo so se potem udeleženci odprtja z veseljem osladili. Tako kot so si v petih festivalskih dneh obiskovalci z užitkom ogledali 28 celovečernih in 33 kratkih filmov, na zunaj podobno grozljivih kot jubilejna torta, a prav tako prebavljivih, še več, najboljših v tem žanru.

Velika razlika je pravzaprav med tem, kar je ljubiteljski začetnik slovenske filmografije Karol Grossmann pred stodevetimi leti (prihodnje leto bodo v Ljutomeru slavili 110-letnico njegovega prvega filmskega zapisa na Slovenskem) posnel v središču Ljutomera, in med tem, kar zdaj njemu v spomin mlada in zagnana festivalska ekipa predstavlja festivalskim obiskovalcem. Umirjeni, skoraj statični posnetki ljudi, ki prihajajo od maše, in ljutomerski sejemski vrvež sta zgolj pričevalca in odslikovalca časov pred dobrim stoletjem v prleški prestolnici, medtem ko filmi, ki jih na festivalu, posvečenem prvemu slovenskemu filmarju, vrtijo v današnjih dneh, včasih presegajo najbolj bujno domišljijo in segajo daleč onkraj običajnega in »normalnega« razmišljanja. Vendar ves festivalski program še zdaleč ni bil ena sama grozljivka, čeprav je to rdeča nit skoraj vseh dosedanjih Grossmannovih festivalov: letos so na posebnem prizorišču ob zgodnjih popoldnevih otroci in mladostniki lahko uživali v povsem negrozljivih risankah, animiranih in igranih filmih, ob večerih je na filmskem platnu na dvorišču ljutomerske mestne hiše zaropotal Kino klopotec s kratkimi filmskimi predstavitvami naravne in kulturne dediščine Prlekije iz delavnice Etnološko kulturnega društva Künštni Prleki, ena od rdečih niti festivala pa so bila tudi kakovostna vina s tega območja, ki so se prav tako potegovala za »hudega mačka«. Niti del prvega festivalskega večera ni bil posvečen grozi, ampak ljudem, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojim znanjem, iznajdljivostjo in trmo pred propadom reševali Grossmannove filmske trakove, o čemer je pred projekcijo dokumentarca o teh prizadevanjih spregovoril Marko Mitja Feguš.

Pa tudi med rednimi festivalskimi filmi groza in tesnoba nista vedno izhajali iz vidnih, klasičnih atributov grozljivk. »Pri mojih filmih ne pričakujte tipičnega hororja. Klasični horor je komercialna zvrst, ki me sploh ne zanima. Vsi, ki pričakujejo Frankensteinove in druge pošasti, bodo razočarani. Vsebina tega filma je vprašanje brez odgovora, občutek dvojništva in nesmiselnega bega. Vsak od nas ima senco neznanega zasledovalca in vsak beži pred usodo, pred samim seboj, pred življenjem in pred smrtjo. To je vsebina tega filma in to je tisto grozno v njem,« je na primer o svojem filmu Varovanec dejal Djordje Kadijević, starosta nekdanje jugoslovanske fantastične filmske scene in režiser prve jugoslovanske grozljivke Vešča (Leptirica) iz leta 1973. Kadijević je z Veščo sprožil številne polemike, saj je na prvem predvajanju filma eden od gledalcev od groze umrl. Škandal se je polegel šele, ko se je nekaj uglednih filmskih kritikov tistega časa postavilo v bran filmu, ki je pozneje obveljal za kultno mojstrovino. Kadijević je bil letos posebni gost Grossmannovega festivala, na katerem so mu podelili nagrado častnega hudega mačka za življenjsko delo in v retrospektivi zavrteli štiri njegove filme.

Seveda pa je bilo v tekmovalnem programu vendarle veliko resnične groze, zaradi česar se ljubitelji tovrstnih filmov vsako leto tudi zbirajo v Ljutomeru. Takšnih je bilo na primer pet celovečercev v tekmovalnem programu za »hudega mačka« Asmodexia Marca Carretéja, Samuraj Tilla Kleinerta, Nebeška izmena Marka Bodzsarja, Nimfa Milana Todorovića ter Kanal Ivana Kavanagha in vrsta drugih.

Tudi tokrat so organizatorji poskrbeli za delavnice. Udeleženci so se v nekaj dneh lahko seznanili z osnovami računalniške animacije, igralske improvizacije in snemanja filmov. Praksa delavnic, ki je že dobro utečen del festivalskega programa, se bo morda postopoma začela razvijati tudi v trajnejše oblike filmskega in umetniškega izobraževanja, saj so organizatorji začeli razmišljati o nekakšni ljutomerski »hiši fantastičnega filma« kot trajnejši obliki resnega posvečanja tej filmski zvrsti skozi izobraževanje, več filmskih prireditev, turizem in navezavo med filmom in lokalno kulinariko ter vinom. Skupini arhitektov Štajn in Cloud architecture studio sta že pripravili idejne zasnove projekta, s pomočjo katerega bi lahko Ljutomer kot zibelka slovenske filmografije postal tudi sodobno filmsko in umetniško središče.

Festival se bo zvečer končal tako, kot so obiskovalci že vajeni: z množico zombijev na ljutomerskem Glavnem trgu. Letošnja novost je bila zombi četvorka za Guinessovo knjigo rekordov.