Digitalizirani spomini prve svetovne vojne

Nova Gorica – Stoletnik Slavko Zupan je v Novo Gorico prišel iz Ljubljane. V njegovi zbirki iz časa soške fronte je posebno pozornost vzbujala steklenica s spominkom, kakršne so na naših tleh pred skoraj stoletjem izdelovali ruski vojni ujetniki.

A to je bil le eden od številnih zanimivih predmetov, ki smo jih v Goriški knjižnici Franceta Bevka videli v okviru vseevropskega projekta Europeana 1914–1918. »Takšne spominke so očitno izdelovali v prostem času. Križ, ki je bil, preden so šli v izgnanostvo, v lasti družine Pahor, je narejen s filigransko natančnostjo,« nam je Slavko Zupan predstavil enega redkejših tovrstnih ohranjenih primerkov iz zapuščine ruskih vojnih ujetnikov. »Dobro je, da so se odločili pripraviti takšno akcijo,« je pohvalil projekt Europeana 1914–1918, v okviru katerega v številnih evropskih državah zbirajo spomine iz prve svetovne vojne. Te bi radi organizatorji digitalizirali in arhivirali na javno dostopnem spletnem portalu ter jih na tak način ohranili za prihodnje generacije.

Prva od treh slovenskih postaj projekta je bila včeraj v Goriški knjižnici Franceta Bevka, kjer so med 9. in 18. uro predstavniki skupine Europeana ter strokovnjaki iz Oxforda čakali na lastnike predmetov iz vihre prve svetovne vojne. In niso čakali zaman, saj jih je obiskalo več kot 40 posameznikov, ki so prinesli okrog 300 predmetov in povedali okrog 90 zgodb iz tistega časa. Do večera.... Silvester Kovačič iz Dornberka je imel eno najobsežnejših zbirk. »Tu je približno 200 pisem, razglednic in dopisnic, ki jih je kadet avstrijske vojske prejemal in pisal materi, bratu in dekletu. Upam, da jih bo prepoznal kateri od njegovih potomcev ali sorodnikov. Poskusiti ni greh,« je povedal in dodal, da je na zbirko naletel v domači hiši v Dornberku. »V njej so bila poveljstva vseh vojsk, ki so šle tu mimo. Mogoče so kadeta ustrelili ali pa je bil na begu. Če bi bil živ, bi ta pisma najbrž vzel s sabo,« je razmišljal Kovačič.

Zgodovinar Everett Sharp je bil nad videnim navdušen. »V Dublinu se je odzvalo ogromno ljudi, a so prinesli malo stvari. Tukaj je prav obratno: manj ljudi, a veliko predmetov. To pomeni, da imamo čas, da se z njimi podrobno pogovorimo in vse natančno popišemo. Tako dobimo ozadje zgodbe, ki jo v tem projektu sestavljamo. Človeška zgodba je najbolj zanimiv del evidentiranja.« Sharp je poudaril, da so s projektom v Veliki Britaniji, Nemčiji in v severni Evropi prišli predvsem do pričevanj o angleških, nemških in francoskih vojakih zahodne fronte. »Tu je za nas vse novo; spoznavamo avstro-ogrsko in italijansko vojsko, kar je zame izredno dragoceno. Gre namreč za del sveta in njegove zgodovine, ki ni tako zelo znana. Med predmeti so bili zame najbolj zanimivi dnevniki in urniki vojakov, ki kažejo, kako je vojska delovala.«