Čudeži se vendarle dogajajo. Kdo bi si bil namreč pred meseci, ko je Ivo Sanader izza govorniških pultov grmel zoper Slovenijo in ko so iz Ljubljane sporočali, da se evropska zapornica nikakor ne bo dvignila, mislil, da bodo prišli časi »krepitve dobrega ozračja«, »novega ozračja spoštovanja in upoštevanja«, »počasnega popuščanja napetosti«, »želje po čimprejšnjem dogovoru«, premierskega tikanja in da bomo slišali celo napoved o skorajšnjem koncu vsega obremenjujočega. Še več, da sta državi le še za pet odstotkov oziroma nekaj podrobnosti oddaljeni od dokončne rešitve mejnega problema in hrvaških pristopnih pogajanj.
Čar in vpliv poletnega vremena je zavel v odnosih, tako na Trakošćanu kakor na Bledu in v Gdansku, kmalu bo, trdijo politiki, v znamenju babjega leta še novo srečanje med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor nekje v Sloveniji. Otoplitev je tolikšna, da jo je zaznati v obeh javnostih, v medijih in na politični ravni. Prostor, kjer so se rojevali sovraštvo, manipulacije, obtoževanje, žalitve in druga neevropska navlaka, je nenadoma izginil. Vpliv rdeče kravate in obleke pa optimističnih nasmeškov se je dobesedno razlil med naciji.
Če za trenutek odmislimo največjo skrivnost tega poletja, torej trakošćanski pakt, se postavlja vprašanje, ali je toliko opevana in tudi zaznana otoplitev le privid oziroma le eno od številnih obdobij miru med verbalnimi in diplomatskimi vojnami, ki med državama divjajo zadnji dve desetletji. Je toplota le posledica kriznega krča, v katerega sta potegnjeni državi in ki vladajočim ne dovoljuje odpiranja drugih front, pa vpliva turistične sezone - ali le tega, da diplomaciji tokrat skrito in v tišini opravljata svoje? Ali pa je otoplitev vendarle resnična in iskrena?
Tudi če je le privid doseganja končne rešitve - zgodovina namreč uči, da v dvostranskih odnosih deluje načelo obrnjenega pregovora, da za dežjem posije sonce - je »zjasnitev vremen« več kot dobrodošla, saj so na obeh straneh meje skoraj že pozabili, kako je živeti brez nenehnih napetosti. Če so se politiki naučili vsaj to, da mir deluje blagodejno in da je edini način evropski dialog, sta Kosorjeva in Pahor drugače kakor njuni predhodniki na čelu vlad storila veliko. Pobeg Sanaderja, denimo, je presenetljivo dobro vplival na dvostranske odnose. Toda kako dolgo bo vzdržala dobra vremenska napoved?
Ne gre pozabiti, da je bilo takšnih sončnih dni med državama veliko, praviloma vse do pozdrava »Na svidenje v naslednjem cunamiju«. Brez dvoma bo imelo razkritje, kaj sta se dogovorila premiera, potresni učinek, še posebno zato, ker bo načrt izhoda iz meddržavne krize padel v sredino hrvaške predvolilne predsedniške kampanje in v čas, ko se bo pri sosedih odločalo, ali bo vlada preživela vročo gospodarsko jesen. Trčilo bo tudi ob vprašanje, ali bo premieroma, morda z največjo akcijo public relations v zgodovini držav, uspelo prepričati podanike, predvsem tiste, ki se napajajo v meddržavnem sporu, da sta dosegla rešitev win-win, o kateri je v torek govoril Pahor v Gdansku.
Obljuba, da bosta državi v le nekaj mesecih rešili prav vse, je navsezadnje prav tako neverjetna, kakor bi bila trditev, da bo letošnje babje leto tudi res prišlo, z njim pa indijanci. Bolj se zdi, da na obeh straneh za zdaj na veliko blefirajo - in upajo, da jim bo po čudežu uspelo. Taktika se je za zdaj obnesla: ljudje uživajo v miru in celo malo verjamejo, da je rešitev blizu.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela