Tiskane izdaje
Vsaj dvajset let so se v izolski bolnišnici in tudi v hrvaški Istri trudili, da bi bili Istrani še naprej deležni storitev v Izoli, pa jim nikakor ni uspelo presekati gordijskega vozla. Zdaj velja evropska direktiva, ki idealno podpira tako načrte bolnišnice kot želje prebivalstva ob meji, a je vozel še zmeraj in še bolj zavozlan.
Evropsko zdravstvo se je z direktivo o pravicah bolnikov v tujini znašlo na istem trgu in se začelo primerjati. Dosedanji avtarktični zdravstveni sistemi so se na blag in zadržan način vendarle začeli odpirati. Pacientu bi se ob novih možnostih moralo smejati.
A anketa med največjimi slovenskimi bolnišnicami nič ne kaže, da bi se po desetih mesecih od uzakonitve direktive kaj spremenilo. Nasprotno. Številne zdravstvene stratege moti in bi storili vse, da bi jo obšli. Enotnejši trg zdravstvenih storitev je tekma na daljši rok. Ovire in zadržki, stereotipi in navade ljudi se v »hitrih« časih tudi hitro spreminjajo.
Če bi prebivalci Umaga (ali Gorice) ugotovili, da jih v Izoli (ali v Šempetru) bolje oskrbijo kot v domačih bolnišnicah, ne bi veliko pomišljali. In obratno, tudi slovenski pacienti hitro spoznavajo prednosti tujih zdravstvenih sistemov.
Pacienti bi pri odločanju morali imeti na voljo vsaj temeljne podatke o učinkovitosti določene medicinske enote. Na primer, koliko določenih operacij opravi kateri zdravnik in s kakšnim učinkom. V sistemu socialnega zdravstva se zdi ta podatek nepomemben (in je slovenskim pacientom skoraj neznan), a ko gre za posameznikovo življenje, ni vseeno, ali je možnost uspeha operacije 99- ali le 50-odstotna.
Drugo je vprašanje zmogljivosti. Sistem, ki je do maksimuma varčevalno stiskaški (in v njem očitno manjka kadra, aparatur, opreme ter celo pižam), bo težko tekmoval s sistemom v sosednji državi, kjer imajo do 50 odstotkov več zdravnikov, novejše aparature in seveda nič čakalnih dob.
Eden od obeh sistemov je tako že vnaprej izgubil tekmo. Dokler lahko država v zaprtem zdravstvenem sistemu prepričuje paciente, da je to, kar ponuja, največ, kar smejo pričakovati za svoje zavarovanje, dotlej bo sistem še deloval. V odprti evropski konkurenci pa bodo ljudje zdravstvene storitve raje izbirali tam, kjer bodo rezultati kazali učinkovitost.
Slovenija direktive ni dočakala pripravljena in je ni sprejela kot poslovni zdravstveni izziv, ki bi ji celo pomagal nižati stroške premajhnega sistema. Če bo torej hotela ohraniti sedanjo stopnjo zdravstvene učinkovitosti, se bo vsaj do neke mere morala prilagoditi evropskim standardom.
V okolju, ki že deset mesecev posluje brez zdravstvenega ministra, kjer namesto njega ozkoprofilno zdravstveno politiko določa šef zdravstvene blagajne in kjer je edina strategija spontano gašenje zdravstvenih požarov (enkrat »zagori« pri kadrih, drugič pri prostorih, tretjič pri medicinski korupciji ...), pa bo slovenski zdravstveni sistem težko zdržal razvojni in tekmovalni korak. V svetu se zdravstveni sistem razvija. Pa če je Slovenija zraven ali je ni.
