Za kompromis v tretjem krogu bi marsikdo moral požreti besedo

Ljubljana – Komu bo uspelo sestaviti koalicijo in kako se združujejo moči, bo jasno šele po konstitutivni seji državnega zbora, ki bo predvidoma 22. junija, napovedujejo politični analitiki. Vse glasnejša pa so razmišljanja o koaliciji, ki bi šla preko konceptov levo-desno.

Vodja drugouvrščene stranke na volitvah, Marjan Šarec, se je včeraj sestal še s predsednikom Desusa Karlom Erjavcem in se tudi z njim pogovarjal o možnosti sestave nove koalicije. Prihodnji teden se namerava srečati še z drugimi prvaki parlamentarnih strank, razen s SDS.Sestavljanje vlade: 

»Veliko je neznank. Treba je počakati na nekaj konkretnejših korakov, da bi bilo mogoče kaj napovedovati. Lahko se zgodi, da bi Šarec prišel z listo 46 poslancev na posvetovanje k predsedniku države, ampak do 22. junija in še teden po tem se lahko veliko stvari obrne. Skoraj gotovo Janša ne bo mogel dobiti večine, ki bi ga podprla za mandatarja v prvem krogu, tako da je potem vse odvisno od tega, kako spretni bodo na drugi strani. Kjer pa v kakšno veliko modrost ali sposobnost kombinatorike ne zaupam preveč,« je povolilna razmerja komentiral Pavel Gantar, nekdanji predsednik državnega zbora in minister v dveh Drnovškovih vladah. Zdi se mu paradoks, da – če odštejemo Jelinčiča – desnica nikoli ni dobila tako malo, samo 32 poslancev, tako imenovana levica pa nikoli ne tako veliko, vendar prav tako ne more enostavno sestaviti vlade. Paradoks je po njegovem tudi, da je SDS zmagala v večini volilnih okrajev, hkrati pa ne more storiti ničesar.



Dejstvo, da bi bilo v Šarčevi vladi najverjetneje kar šest partneric, se po Gantarjevem mnenju preveč poudarja. Druge možnosti, kot je na primer, da bi SDS-ovo vlado vodil kdo drug, se mu ne zdijo niti realne niti dobre. »To bi bil italijanski vzorec, kjer je na čelu vlade profesor, ki nima nobene realne podpore v parlamentu in je odvisen od dveh voditeljev strank,« je ponazoril Gantar, ki prav tako ne verjame v možnost, da bi levosredinsko vlado vodil kdo drug kot Šarec.

»Mislim, da se zdaj veliko dela in da bi marsikdo želel koalicijo SDS z vsaj eno, če ne dvema levosredinskima strankama. Takšna vlada je mogoča ob nekem dobrem interpretativnem okviru za volivce teh strank, v smislu, da nekaj rešujejo ali k čemu prispevajo, da jih ne bodo njihovi privrženci takoj zapustili,« razmišlja Gantar.



Da lahkih rešitev ni, se strinja tudi Matevž Tomšič z novogoriške fakultete za uporabne družbene študije, ki se mu prav tako zdi verjetno, da v prvih dveh krogih še ne bo vlade. Raznorodnost koalicije s petimi ali šestimi strankami pa vidi kot problem. »V Cerarjevi vladi, kjer so bili samo trije partnerji in je imela SMC izrazito številčno premoč, je imel premier težave pri vzpostavljanju avtoritete. Šarec bi imel še večje – LMŠ nima take prednosti, poleg tega bi moral vzeti bodisi NSi, bodisi Levico, bodisi SNS. Z vsemi tremi bi bile težave. NSi bi se utegnilo zgoditi, da svojih programskih izhodišč ne bi mogla uresničiti, saj je z nekaterimi nekompatibilna, denimo v odnosu do šolstva in zdravstva, in bi ogrozila svoj obstoj v parlamentu,« meni Tomšič. Tudi Levica je po programu nekompatibilna z drugimi, denimo že pri vprašanju ograje na meji, NLB in še nekaj drugih. Taka vlada bi bila lahko zelo kaotična, vsak partner bi lahko izsiljeval po mili volji, saj bi bil nepogrešljiv.

Za kompromis v tretjem krogu pa bi marsikdo moral požreti besedo. »Če pogledamo SDS na eni strani ter LMŠ ter SMC na drugi, se bistveno ne razlikujejo v pogledih na gospodarska vprašanja, privatizacijo NLB, tudi do migracij imajo kar podoben odnos v zadnjem času. Programsko so bolj kompatibilne, kot sta, denimo, LMŠ in SMC z Levico. Takšna vlada bi bila – če bi bili liderji sposobni preseči osebne zamere, kar pa je vse prej kot samoumevno – lahko precej stabilna, glede na druge možnosti,« pravi Tomšič.