Čeprav je predsednik vlade nenehno prisoten v prvih minutah informativnih oddaj in na prvih straneh časopisov, daljših intervjujev ne daje prav pogosto. Tudi na ta pogovor smo čakali nekaj tednov in kot edini prosti termin ujeli nedeljsko dopoldne.
Hiperaktivni premier med tednom preprosto nima časa. Po intervjuju se mu je v nekaj kratkih dneh zgodilo še veliko stvari; od burnega srečanja s sindikalisti in manj burnega z gospodarstveniki pa do pevskega nastopa pred Slavkom Avsenikom in včerajšnjega vrha koalicije. Toda takšen je slovenski predsednik vlade, ki zase pravi, da nima nobenega smisla v njem iskati Janeza Drnovška ali Janeza Janšo. Ker je Borut Pahor.
Začniva s sobotnimi protesti sindikatov v središču Ljubljane, kjer so bile slike članov vlade, tudi vaša, tarča izstrelkov protestnikov. Ena od delavk vas je vprašala, kako bi preživeli s 450 evri na mesec. Kako ji odgovarjate?
Moj odgovor je, da težko. Ker sva z mamo včasih tako živela, mi njenih razmer ni težko razumeti.
Med protestniki je bil samo minister za šolstvo, sicer pa nismo videli nikogar iz vlade. Zakaj?
Na vladi smo se pogovarjali o razlogih za demonstracije in o načinih, kako vprašanja, ki jih protesti načenjajo, primerno urediti. To je naša naloga in upam, da jo bomo tudi uspešno izpeljali. Na probleme pa opozarjajo delavci, to ni naloga vlade.
Zdaj se pogovarjate o tem, da je zvišanje minimalnih plač na 600 evrov previsoko; kako v tej luči ocenjujete izjavo ministra Križaniča z začetka mandata, da se bo minimalna plača zvišala na 1000 evrov?
Da je šlo za izjavo, ki je finančni minister po moji oceni ne bi smel dati, sem mu rekel že istega dne, ko jo je izrekel. To je približno tako, kot da bi jaz zdaj ugibal o tem, kakšna bo minimalna plača po koncu pogajanj med sindikati in delodajalci.
Pravite pa, da bi povišanje minimalnih plač na 600 evrov v tem trenutku pomenilo dve delovni mesti manj v prihodnosti. Kakšno povišanje je torej realno?
Nasprotujem takojšnjemu dvigu plač na 600 evrov. Zdaj znašajo približno 420 evrov in dejansko predstavljajo zelo skromen obseg sredstev za nekoga, ki dela in mora s tem preživeti. Sem pa za postopen dvig minimalne plače. Ne bi želel ugibati, kje se bodo končala pogajanja med sindikati in delodajalci, ampak gotovo se bodo plače dvignile, ker so se nekoliko dvignili tudi življenjski stroški.
Opozoril pa bi rad, da bi dvig plač nad produktivnostjo verjetno potopil marsikatero podjetje, ki se zdaj še drži na trgu. In da bi tista, ki bi se zaradi višine stroška dela približala temu robu, morda preselila svojo dejavnost kam drugam, kjer je delovna sila cenejša. Torej bi kratkoročno zaposleni dobili več, dolgoročno pa bi problem brezposelnosti, ki bo prihodnje leto največji v EU in v svetu, postal še veliko ostrejši.
Brezposelnost bo torej največji problem prihodnjega obdobja. O kakšnih dimenzijah govorimo - je to 100 tisoč, 200 tisoč ljudi?
Sicer smo zelo kritični sami do sebe, ampak v resnici je Slovenija med 27 državami EU četrta najuspešnejša pri soočanju s problemom brezposelnosti. Da si lahko predstavljate dimenzije tega problema: nizozemski kolega, premier Balkenende, mi je povedal, da imajo 4,8-odstotno brezposelnost. Neodvisne institucije v tej državi za prihodnje leto napovedujejo podvojitev, torej okrog 10 odstotkov. To se mi zdi zelo povedno iz vrste razlogov. Nizozemska je ena od tistih držav, ki jo štejejo med uspešnejše v boju s krizo. Ogromno denarja je vložila v bančni sistem, v investicije, tudi ona je bistveno povečala proračunski primanjkljaj in kljub temu bo imela hude probleme z brezposelnostjo. Ker smo odprto in majhno gospodarstvo, bomo pri nas te težave zagotovo občutili še veliko bolj.
Da razčistimo podatke: po mnenju ekonomistov je dejanska brezposelnost še mnogo višja, kot kažejo uradni podatki. Ker je vlada subvencionirala čakanja na delo, je brezposelnih v resnici še nekaj deset tisoč več.
Odvisno, s katerega zornega kota gledate. Problem, ki ga vidim sam, je, da je razlika med nadomestilom in minimalno plačo premajhna, da bi stimulirala konkurenco na trgu dela. To je moralni hazard, ki si ga ne smemo privoščiti, in to je eden od dveh razlogov, zakaj sem naklonjen razmišljanju o dvigu minimalne plače.
Pravite, da smo dno krize že dosegli. Opozicija se z vami ne strinja, tudi ekonomisti se še prepirajo, kakšne oblike bo krivulja krize. Ste prepričani o svojih napovedih?
Upanja, da bi imela kriza obliko črke V, da bi torej hitro dosegla dno in da bi se gospodarska rast hitro dvignila, so mimo. Sedaj analitiki, zlasti pa politiki in gospodarstveniki, držimo pesti, da bi obdobju hitrega padca v letošnjem letu - mimogrede, če bo še en kvartal Slovenija dosegala gospodarsko rast, bomo tehnično izšli iz recesije - sledile drugačne napovedi. To pomeni začetek obdobja dolgoletne stagnacije, s stopnjo približno enoodstotne gospodarske rasti, ki bi v naslednjih letih morda rasla nekoliko hitreje.
Še pred pol leta sem bil bistveno bolj pesimističen, kot sem zdaj. Krizo smo prebrodili bolje, kot sem mislil, da jo bomo, ne glede na to, kaj pravijo kritiki. Imamo boljša izhodišča. V naslednjih 90 dnevih bomo med prvimi državami v EU socialnim partnerjem in evropski komisiji predstavili izstopno strategijo izhoda iz krize. Deloma bo to reševanje aktualnih vprašanj, kot je posojilni krč, drugi del pa so strukturne reforme, pokojninska, zdravstvena in reforma javnih institucij. O njih bo tekel socialni dialog; če jih v prihodnjem letu izpeljemo, se bo Slovenija iz krize izvlekla kot zmagovalka.
Prepričani ste, da je vlada prvo leta mandata delala dobro. Toda kritiki, denimo opozicijski prvak Janez Janša, pravijo drugače - da ste državo zadolžili prek vsake mere, denarja pa niste porabili za nov zagon gospodarstva.
Dejstvo je, da je v vladi socialnodemokratska stranka in da je naš občutek za socialno povezanost nekoliko večji, kot to velja za liberalne in konservativne stranke. Mislim, da se bo Sloveniji to na dolgi rok obrestovalo. Nacionalna in socialna povezanost v majhni državi hodita z roko v roki. Če pri nas razpade socialna povezanost, bomo ranljivi še v vseh drugih ozirih, tudi politično in gospodarsko. Zato je zelo pomembno, da ta povezanost ostane, in mi smo vanjo veliko vložili. V tem smislu kritike deloma celo vzdržijo.
Toda prav zato smo zdaj v položaju, da lahko relativno mirno v socialnem dialogu postavimo trdnejše temelje kompetitivnosti. Če bi na začetku krize prizadeli ljudi, jim odvzeli pravice, jih pustili na cesti, ne bi mogli pričakovati nobenega posluha za reforme, ki bodo dolgoročno peljale Slovenijo iz krize. Mislim, da smo politično pravilno regulirali procese in da se bo to poznalo konec prihodnjega leta, ko bomo, o tem sem prepričan, bistveno bolj zadovoljni pričakovali božič. Pa že ta je prinesel nekaj olajšanja v državi; atmosfera se že spreminja, vsaj jaz tako čutim.
Po drugih ocenah pa so bile sobotne demonstracije samo spuščanje pare iz lonca, v katerem je že zavrelo. Bili ste v Muri na protestih, ki so se zgodili mimo sindikatov. Vas skrbi, da bi se val takšnega spontanega nezadovoljstva ljudi v prihodnjem letu še razširil, glede na to, da bo število brezposelnih raslo?
Čeprav so sindikati jezni na vlado, kar seveda razumem in vzamem nase, pa je tudi dejstvo, da ponujamo roko njim in delodajalcem, da sklenemo pakt za prihodnost. Sindikati so zdaj, na začetku pogajanj, pokazali svojo moč. Na neki način jo bodo tudi delodajalci, ki imajo od vlade popolnoma nasprotna pričakovanja. V dialogu moramo najti prave rešitve in tega smo sposobni. Ko ste že omenili prejšnjega predsednika vlade, si bom še sam vzel pravico in omenil enega največjih podedovanih problemov - kolektivno pogodbo za javni sektor, 460 milijonov evrov težak paket, ki je bremenil državno blagajno. To je bila tempirana bomba, ki smo jo dovolj subtilno deaktivirali.
Dejstvo je, da na recesijo niso bili pripravljeni ne sindikati, ne delodajalci, ne vlade. Nihče ni bil pripravljen na kaj takega. Tudi sindikati iščejo svoj prostor in način vplivanja na pomembne odločitve, ki je zdaj povsod drugačen, kot je bil. Vlada je razumela, da živimo v drugem prostoru in času in da je treba ravnati drugače. Ko omenjate Muro: s tem smo se ukvarjali mesece, prav tu, v vladnih prostorih. Zdelo se je, da bo šlo vse samo še navzdol, danes pa v Muri dela 1000 ljudi in podjetje ima neko perspektivo. In tako je še marsikje drugje.
Toda kritike vašega dela so zelo resne, tudi ta, da je vlada že izgubila svojo verodostojnost. Ekonomist Jože P. Damijan se, recimo, sprašuje, kakšna je lahko ocena vodstva podjetja, ki je v enem letu izpolnilo le osem odstotkov svojih načrtov. Vaša vlada je namreč izpolnila le tolikšen delež obljub iz alternativnega vladnega programa.
Ko so kolegi v stranki poskušali z odstotki oceniti storjeno, sem povedal, da je njihov intelektualni napor po mojem mnenju stran vržen čas. Z enako dozo osuplosti vidim Damijana, ki ga imam za sposobnega ekonomista, da je sedel na ta vlak, ta tobogan tovrstnega ocenjevanja dela vlade. Nočem vračati milo za drago, toda ne nazadnje je bil on minister za razvoj v času konjunkture. Koliko časa je že bil minister in kaj je pustil za sabo?
Več v Sobotni prilogi Dela