»Dobil sem napitnino. Potreboval bom hranilnik«

K večjemu vključevanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v lokalno skupnost, k ustvarjanju novih delovnih mest in kakovostnejšemu samostojnemu življenju.
Objavljeno
13. marec 2018 18.44
Gojenci zavoda za usposabljanje Janeza Levca. V Ljubljani 2.3.2018[Janez Levec.gojenci.usposablanje gojencev]
Saša Bojc
Saša Bojc

»Prej sem pomagal že v šolski kuhinji. Ampak tukaj mi je bolj všeč. Naučiti sem se moral kuhati različne vrste kave, nekaj jih že znam. Delo mi je všeč. Zelo se razumemo,« je v ljubljanskem bistroju Flo na Gornjem trgu o svoji delovni praksi pripovedoval 17-letni Rok Mai Vodušek, učenec posebnega programa s Centra Janeza Levca Ljubljana (CJL).

Na prakso hodi od dva- do trikrat na teden od novembra lani. »V skladišču kaj pospravim, kadar gostje sedijo zunaj, zložim odejice, pospravim stole in očistim pepelnike. Tudi posodo zložim v stroj in jo obrišem,« je našteval običajna dela, ki jih opravi na praksi med 9. in 11. uro dopoldne. Kot je povedal, ti dve uri, če kaj delaš, hitro mineta. Potem gre v šolo. Te dni sta z lastnico lokala Floro Kastelic usvojila, kako se pogreje mleko, naslednji korak bo primerno spenjeno mleko za kapučino. »No, pa kaj še znaš?« ga je poskušala spomniti Flora. »Posebno toplo limonado, v katero dam med,« ji je Rok vrnil odgovor. »Že dva tedna je samostojen, saj poskrbi za goste, ko grem v trgovino,« je sledila šefinjina pohvala. »Ja, stalne goste že poznam. Radi se pogovarjajo z mano. Danes sem dobil tudi napitnino, tako da bom potreboval hranilnik,« je še dodal Rok.

Združitev srčne želje s poslom

Poleg Roka v bistroju Flo dela še učenec posebnega programa Anže Burek, s tem se je lastnici Flori Kastelic uresničila tudi njena dolgoletna želja. »Vselej sem si želela delati z otroki s posebnimi potrebami, vendar se nisem hotela tako dolgo šolati za ta poklic. Potem ko sta Neža Adamič in Hasan Sinanović (koordinatorica delovnega usposabljanja in učitelj s posebnega programa s CJL, op. p.) z učenci pogosto hodila tu mimo in mi predstavila možnost sodelovanja, sem v hipu sprejela. Srčna želja se je tako združila s poslom, gostinstvom, ki ga prav tako rada opravljam. To je zelo lepa izkušnja in nimam zadržkov, da ne bi kakšnega praktikanta tudi zaposlila,« je poudarila. Rok je po njenih besedah vselej pripravljen postoriti več od naročenega in si hitro zapomni nove naloge. »Rad srka znanje in tudi gostje ga zelo pozitivno sprejemajo. Zato se tudi sam počuti bolj domače. Rad pride na pogovorne večere, ki jih občasno pripravljamo in tudi tedaj bi rad pomagal pri strežbi,« je dodala. Tistega dne so ga v bistroju obiskali njegovi prijatelji in sošolci.

 



Njihova mentorica Neža Adamič je pojasnila, da se veščin tako za življenje kot za delo učijo že v okviru šole. V višjih razredih posebnega programa je delovni vzgoji namenjenih čedalje več ur, vsaj devet na teden, prvo priložnost za pridobivanje praktičnih izkušenj pa dobijo v varstveno-delovnih CJL. Triindvajsetletni Čazim Zukić čez šolsko leto v pomaga v šolski kuhinji na Levstikovem trgu in na oddelku za projektne dejavnosti na Karlovški 18, ki ga vodi Boštjan Kotnik, med drugim tako, da vsak dan odnese pošto na najbližji poštni urad na Rakovniku. Ko se dom na Karlovški poleti za mesec dni spremeni v Hostel pri Janezu, pomaga tudi tam – med drugim s pranjem avtomobilov. Že pet let je na njihovem festivalu Igraj se z mano odgovoren za stojnico z vodo in čajem. »Najraje bi si želel delati tam, kjer delam zdaj – v pisarni pri Boštjanu (Kotniku op. p.). Zelo dobro se razumemo in ne vem, kako bi bilo to drugje. Tukaj že vse poznam. Delo ni težko, bolj je v kuhinji, ker je vedno treba kaj delati z vodo. V pisarni vedno preverim, ali potrebujejo pomoč, uničujem dokumente in kuham čaje in kave. Zdaj ko je padal sneg, sem vsem očistil avtomobile in dvignil brisalce. Tudi žarnico zamenjam, če je treba,« je pripovedoval o svojih delovnih nalogah.

»Žal mi je bilo za njimi«

Njegova vrstnica, 18-letna Maja Miloševič, ki bo kmalu začela pomagati v ljubljanski slaščičarni Čopomana – ob pomoči mentorice Neže Adamič je že opravila tečaj za varstvo pri delu –, je opisala izkušnje s prakse na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Tam je v minulih dveh mesecih delala skupaj tri tedne. »Prvega dne so mi dali zrezati res velik kup papirja. S tem sem se zelo mučila, saj imajo v kleti majhen stroj. Potem sem bila povsem utrujena. Najraje sem čistila kuhinjo. Na zgornjih omaricah je bilo vse prašno, tudi za mikrovalovno pečico, potem pa je vse dišalo. Za nalogo sem dobila tudi prepisovanje pritožbe. Navila sem si glasbo in po petnajstih minutah je bilo vse pretipkano. Nato sem dobila še eno, ki sem jo prav tako hitro končala. Za službo sem se zelo uredila, tudi sodelavci so me pohvalili, kako sem lepa,« je Maja Miloševič navdušeno opisovala svoje izkušnje s službo. Sodelavci so se ji na koncu zahvalili tudi z darilom, skodelico, za sošolce pa so ji poklonili svinčnike in obeske za ključe. »Mislim, da so me vsi imeli radi. Ko sem se poslovila, mi je bilo žal za njimi. Mogoče jih obiščem in jim prinesem metlo, ker je nimajo,« je še dodala z nasmeškom. Zelo se veseli tudi nove prakse v slaščičarni, saj dostikrat peče sladice v šoli pa tudi doma, nogometni dres, v katerem je prišla na pogovor, pa je razkrival, da v prostem času trenira ta šport ter hodi na plesne vaje.

Sam v službo, z bratom pa v naravo

Tudi 24-letni Bojan Bertoncelj je o svojem delu v okrepčevalnici Lars & Sven na ljubljanskem Rudniku (v njihovi poslovalnici v Šiški dela še Gašper Zaviršek, prav tako s posebnega programa), nizal same pohvale. »Fajn je. Zelo so prijazni do mene, dobro se razumemo in imam dobrega šefa. Velikokrat se pogovarjamo in se tudi malo pozabavamo,« je povedal. Od septembra lani tam dela ob ponedeljkih, torkih in četrtkih od 11. do 13. ure, kamor se vozi sam z mestnim avtobusom. Med nalogami je naštel jutranje priprave na nov obratovalni dan: pometal in čistil je okoli lokala z visokotlačnim čistilnikom, v snežnih dneh je odmetaval sneg, nosil in zlagal je pladnje in pripravljal vrečke ter poklical goste, ko je bilo njihovo naročilo pripravljeno. »Pošljejo me tudi v trgovino. Večkrat jim zmanjka kave in mleka. Ampak zdaj bom nekaj časa prost. Potrebujem malo počitka pa tudi v šoli sem bil samo ob sredah in petkih, zato so me naloge počakale. No, pa saj jih ni bilo težko rešiti popoldne,« je še dodal Bojan, ki se s svojim bratom dvojčkom Žigo najraje odpravlja v naravo; na Ljubljansko barje, v hribe, tudi na Kras, če ne, pa vsaj na kratek sprehod z gladkodlakim prinašalcem Črtom in koker španjelom Tačkom.

 


Sogovorniki so vključeni v petletni projekt Evropske unije in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki prispeva k večjemu vključevanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v lokalno skupnost, k ustvarjanju novih delovnih mest in s tem k njihovemu kakovostnejšemu samostojnemu življenju. Poleg Centra Janeza Levca Ljubljana v projektu sodelujejo še nosilec projekta Center Iris – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne ter Osnovna šola Gustava Šiliha Maribor, Društvo Downov sindrom Slovenija in Društvo Vesele nogice. »Z vključevanjem oseb s posebnimi potrebami na trg dela imamo v Centru Janeza Levca in podobnih organizacijah po Sloveniji že dolgoletne izkušnje, največje spremembe na področju socialne varnosti oseb z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju pa si obetamo od predvidene spremembe zakona o socialnem vključevanju invalidov, ki naj bi bil sprejet aprila. Ta predvideva možnost njihove zaposlitve na trgu dela, ne da bi po morebitni prekinitvi delovnega razmerja izgubili status invalida. Po novem bodo dobili tudi možnost, da delajo toliko, kolikor zmorejo. To bo zagotovo olajšalo tudi odločitve delodajalcev za njihovo zaposlitev. Danes učence, vključene v varstveno-delovni center (VDC), lahko napotimo na delo zunaj njega, v tako imenovano integrirano zaposlitev, vendar s tem ni samostojen na trgu dela, saj ga še vedno spremlja osebje iz VDC. Želimo pa si njihove samostojne vključenosti v običajna delovna okolja,« je poudarila koordinatorica delovnega usposabljanja Neža Adamič.

Za prakse učencev so se doslej dogovarjali bolj ali manj prek poznanstev, zdaj si obetajo več sistemskih rešitev. »S temi delovnimi praksami potrjujemo, da intelektualne razlike in morda slabše socialne veščine ne pomenijo nujno slabših delovnih sposobnosti. In če kdo mora uničiti dokumente ali očistiti kuhinjo, zakaj tega ne bi opravil kdo iz posebnega programa, če je tega zmožen?« še poudarila sogovornica. Kaj pa njihovo plačilo? »To je odvisno od delodajalca. Prizadevamo si, da za opravljeno delo dobijo nagrado, vsaj v višini delovne prakse dijakov poklicnih šol; delodajalci jim lahko izplačajo neobdavčeno plačilo v višini 175 evrov na mesec.«