Tiskane izdaje
Ure so stali na tem ali onem kotičku male avtobusne postaje v Škofji Loki, sedli h kavi in kaj predebatirali, čeprav tem, ki bi ostale nepredebatirane, ni moglo biti veliko.
Kdaj dobre volje, kdaj, če si jih želel kot uporabnik tega, kar ponujajo, vsakdanje pozdraviti, so umaknili pogled. Nedvomno bi raje počeli kaj drugega, a so stavkali. Včeraj že deset dni, v času, ko so pogajanja med stavkovnim odborom in Arrivo vendarle šla v konstruktivnejšo smer.
Vozniki Alpetourjevih potniških avtobusov na Škofjeloškem, območju, ki ga je stavka voznikov avtobusov v mreži podjetij Arrive, sodeč po informacijah v javnosti, najbolj odrezala od Ljubljane in sveta, so postopanja po postajah vajeni. Tako kot kolegi iz avtobusov z oznakami drugih podjetij.
Pogled na šoferje, ki si na centralni ljubljanski avtobusni postaji krajšajo ure s kolegi, grizljajo jabolko ali doma zavit sendvič ali pa vztrajajo v praznih avtobusih, je stalnica. Premori med vožnjami in menjave linij pomenijo čakanje, zanj jim, čeprav so del posla, delodajalec izplača komaj kaj. Če kaj. Če medtem sede h kavi v lokal, je v minusu, več zapravi kot zasluži.
Urna postavka med čakanjem sicer predstavlja tretjino tiste v pogonu, za volanom, v urah, ki jim vozniki in njihovi delodajalci pravijo efektivne. Tedaj po besedah predsednika sindikata KSS Neodvisnost v Alpetourju Nenada Dakića in kolegov voznik avtobusa na uro zasluži 4,65 evra bruto brez dodatkov, kar je 3,19 evra neto, kombinacija obojega pa lahko pomeni, da je v službi od jutra do večera, pri čemer osmih efektivnih ur ne doseže. Nekatere linije, denimo do morja, Bohinja ali ob nedeljah Brezij, prinašajo več ur čakanja.
Avtobusi so se prvič zaustavili 4. septembra. Foto: Andrej Tarfila
Niti zastoji v prometu efektivnih ur, preživetih za volanom, ne daljšajo, šteje vozni red in pri tem kdaj izjemna natančnost delodajalca. Ta, kot je povedal eden izmed voznikov, ki so začasno dvignil roke z Alpetourjevega volana, na edini škofjeloški mestni liniji, ki velja med šoferji za nekakšno kazensko ekspedicijo in obvezen poligon za začetniške prišleke, šoferju na vsaki končni postaji petnajstminutne vožnje pripiše tri minute čakanja. Pa ne gre za čakanje, v teh treh minutah ima voznik opraviti z urejanjem strojčka za izdajanje vozovnic, kovancev ali obračanjem table, ki nakazuje smer vožnje. Na tej liniji mora v tem ritmu tudi do štiri ure in pol zdržati, ne da bi pomislil na stranišče. Ker jih ni.
»Delam lahko več kot dvanajst ur na dan, domov pa prinesem minimalca,« ti rezultat kombinatorike med efektivnimi urami in urami čakanja v praksi predstavi drug stavkajoči na postaji, čeprav Alpetourjeve vozniške plače niso nujno minimalne. Po že objavljenih podatkih prejmejo začetniki od 700 do 800 evrov neto plače, dobre presegajo tisočaka, a kot doda Dakić, plače v realnosti teh številk iz medijev ne dosegajo. Niti dobiček slovenskih podjetij multinacionalke Arrive, dela nemške Deutsche Bahn, v času, ko se v subvencioniran prevoz šolarjev in študentov stekajo javna sredstva in so avtobusi v nasprotju s prejšnjimi časi lepo polni, pri čemer študentje in dijaki predstavljajo veliko večino potnikov, ni minimalen.
Lani so ga imele vse tri njene družbe, ob Alpetourju – potovalni agenciji še Arriva Dolenjska in Primorska ter Arriva Štajerska. Od teh ima Alpetour 2.779.477 evrov čistega dobička. Kot je Delo že pisalo, je podjetje lani po podatkih, izračunanih s pomočjo Erarja, prejelo 13,13 milijona evrov javnih sredstev. Za primerjavo; dijak ali študent bosta za mesečno vozovnico na razdalji med Škofjo Loko in Ljubljano odštela 25 evrov, drugi 117,80 evra. Alpetourjev strošek dela voznikov je lani znašal 4,9 milijona evrov, uresničitev stavkovnih zahtev – najprej dvig urne postavke na sedem evrov bruto z izenačenjem efektivnih ur in čakanja ter spoštovanje pravil o delovnem času – pa bi po predvidevanju Arrive ta znesek dvignila za 2,1 milijona.
Alpetour že dlje časa vabi nove voznike, obljublja celo možnost sofinanciranja vozniškega izpita D-kategorije. Foto: Andrej Tarfila
Kdo vse stavka?
Stavkajoči o milijonskih zneskih niso govorili, z izjemo enega, ki je tik pred vrati malega lokala državne loterije – tudi tega najdeš v okviru Alpetourjeve postaje – napovedal, da bo kupil srečko in zatem celotno Arrivo, drugi, ki je kolegom resignirano pokazal pravkar odlepljeno peto na mokrem, razpadajočem čevlju, pa je želel za precej manjši znesek čim prej priti do nove obutve. Včeraj, ko je bilo sonce, jo je že imel. Kdo vse stavka? Precej je tistih, ki so na avtobusih pristali po vožnji transportnih tovornjakov, kdo je prostovoljni gasilec, kar nekaj pa jih je pred volanom imelo opraviti s hrano.
Eden med njimi si je kruh služil v mali pekarni, ki so jo pokopali veliki potrošniški centri, drugi je bil gostilničar, tretji pa kuhar in je, preden je krenil v prevoz potnikov, po Sloveniji razvažal cvetje. A si je natanko to, da bo nekoč voznik avtobusa, že dolgo želel. Pri kom drugem je povezanost z Alpetourjem tako rekoč družinska in traja že več generacij, eden med njimi pa se bo morda, če se bo stavka vlekla, kot stavkajoč celo upokojil. Do izteka delovne dobe ga ločita še dobra dva tedna, v vsej karieri pa ni stavkal še nikoli. Vse je enkrat prvič.
V Škofji Loki je po podatkih sindikata udeležba voznikov pri stavki skoraj stoodstotna – vseh voznic in voznikov je okoli 40 –, kar je v ostrem neskladju z Arrivinimi ocenami, da v njenih podjetjih stavka le peščica voznikov. V Škofji Loki ne. Od kod razlike? Med vozniki srečaš mnenje, da Arriva k nestavkajočim najbrž prišteje vse, ki med stavko opravljajo minimalne, zakonsko določene poti, torej vožnjo šolarjev in delavcev v jutranji in popoldanski konici ter zadnje vožnje zvečer. In seveda vožnje, ki peljejo mimo zdravstvenih ustanov, denimo na Gorenjskem v Kranju, Radovljici ali na Jesenicah. Te potekajo nemoteno, a lahko o tem odloča celo neverjeten vzrok. Mestna povezava v Škofji Loki ne spada mednje, ker se postaja v bližini zdravstvenega doma imenuje le Plevna. Če bi se, denimo, imenovala Plevna – Zdravstveni dom, bi vožnje po njej potekale nemoteno, izveš od stavkajočih. Vzrok je v svoji banalnosti neverjeten.
Med potniki, katerih pot se je v urah stavke na postaji pri prevozu, ki so si ga obetali, začela in končala na postaji ob robu prastarega mestnega jedra Škofje Loke, izrazitejšega negodovanja presenetljivo ni bilo zaznati, je pa delodajalec začutil potrebo, da ravno v urah mirovanja avtobusov, ko ni bilo česa kontrolirati, na postajo pošlje kontrolorje vozovnic. Tistih, ki te običajno na avtobusih med potjo povprašajo za vozovnico. Običajno zadošča eden, prišli so trije.
V kratkem razgovoru z njimi si izvedel, da so prišli počet prav to, kontrolirat vozovnice, stavkajoči pa so ti povedali še kaj drugega. Šoferjem so dajali navodila, naj z avtobusov odstranijo stavkovne oznake. V trojici je bil le en domač kontrolor, znanec z lokalnih linij, preostala (enega je krasil značilen dialekt in potrdil je, da je Mariborčan) so nekateri doživeli celo kot najeta »detektiva«. Stavka ni smela biti vidna, čeprav je po mnenju sogovornika iz vrst voznikov ti znaki niso zgolj promovirali, ampak so tudi sporočali potnikom, da se avtobus pač ne bo premaknil.
Viden pa je ostal, denimo, plakat z nasmejanim šoferjem, s katerim Alpetour že kar nekaj časa – obesili so ga precej pred stavko – vsem, ki bi kdaj radi sedli za volan njihovega avtobusa, sporoča: »Pridruži se nam!« Bodočim voznikom obljubljajo tudi možnost sofinanciranja izpita D-kategorije, a drena pred vrati ob plakatu, kot pravijo stavkajoči, nikoli ni bilo. Ob »detektivih« so delodajalci na postajo napotili še najete varnostnike, s katerimi so se vozniki hitro spoprijateljili in izvedeli, da so bolje plačani od njih, nekaj odpadlih Alpetourjevih linij, denimo do Lucije, pa nadomestili z avtobusi kamniškega KamBusa, ki je del skupine Alpetour, ali zunanjega avtobusnega podjetja Klemenčič, ki so jih najbrž najeli.
»Za vse se najde denar, le za nas ne,« si slišal kar nekajkrat od voznikov, ti so bili včeraj po seriji sestankov stavkovnega odbora in Arrive v minulih dneh stavke, ki niso pripeljali nikamor, v pričakovanju prve resnejše predstavitve delodajalčevega približevalnega predloga.
Sinoči nam je predsednik KS90 Slovenije Peter Majcen sporočil, da je dogovor dosežen. Kakšen, še ni želel povedati, a stavke bo najverjetneje konec že danes.
